Še pred leti je bilo pogosto slišati, da mamice ne dojijo, ker naj bi imele »premalo mleka«. Danes pa pogosto zasledimo, da se otrok noče dojiti. Kako je s tem?

1. Sesalci smo ustvarjeni za sesanje.
To je naš prirojeni instinkt, ki nam omogoča preživetje. Če v naravi mladič sesalec iz kateregakoli razloga ne bi mogel sesati, bi bil obsojen na smrt.
Pri živalih nedojenje in težave pri materinstvu (navezovanje, skrb za mladiča) opazimo pri samicah sesalcev, katerih mladički pridejo na svet s carskim rezom ali pa so bile v mladosti iztrgane iz naravnega okolja. Dojenje in materinstvo sta priučena spretnost, ki se ju tudi drugi sesalci učijo v naravnem okolju. Človekovi posegi pri porodu in carski rezi so vedno pogostejši tudi pri hišnih ljubljenčkih in samice potem pogosto zavračajo mladiče oz. kot da ne bi vedele, kaj početi z njimi …

2. Za razliko od živalskih samic se ženske nosečnosti zavedamo in je porod pričakovan dogodek, torej se nanj lahko pripravimo. Vendarle so naše potrebe pri porodu enake kot pri samicah drugih sesalcev (potreba po zasebnosti, neopazovanosti, varnosti).
Številni posegi (npr. prisilno ležanje, pospeševanje poroda, predrtje plodovih ovojev, lajšanje bolečine z zdravili ipd.) vplivajo na potek in izid poroda. Neprekinjeni kožni stik po rojstvu vsaj do prvega dojenja pomeni več možnosti za uspešno, dlje časa trajajoče (izključno) dojenje.

3. Odsotnost dojenja v prvih nekaj urah po porodu, ločitev dojenčka od mamice ipd. so nemalokrat znanilci težav pri dojenju. Včasih dojenje steče, mamica in dojenček pa sta kasneje lahko ločena npr. zaradi zdravstvenih težav. Čeprav se v primeru, da je bolan otrok, ravno slednji najbolj potrebuje mamico, dojenje in njeno mleko (dojenje otroka ne izčrpava, nasprotno!) – dostikrat zgodi, da mamo (izključno dojenega) otroka pošljejo domov. Kakšna stiska (ampak o tem kdaj drugič).

4. Nekateri otroci kmalu po rojstvu pričnejo dobivati dodatek po steklenički, kar zagotovo moti dojenje. Drži, dojenčki morajo jesti, vendar noben dojenček ne potrebuje stekleničke. Poleg tega v porodnišnicah novorojenčke pogosto hranijo s prekomernimi količinami adaptiranega mleka: http://www.rumina.si/koliko-materinega-mleka-popije-novorojencek/

5. Kaj storiti, če novorojenček zavrača dojenje?

– Treba je preveriti, ali je otrok zdrav (ali lahko diha, je pri porodu morda utrpel kakšne poškodbe).– Dojenčkom je všeč, da teče.
– Če ne sesajo učinkovito, so lahko nenehno na prsih, vendar ne dobijo mleka ali pa popijejo samo mleko, ki v prvih tednih priteče kar samo od sebe – nekaj požirkov, potem pa čakajo oz. dudljajo ali zaspijo. Treba je ugotoviti, zakaj ne sesajo učinkovito – kaj je s pristavljanjem: http://www.rumina.si/pristavljanje-kako-pravilno-pristaviti-otroka/.
– Če je potrebno dohranjevanje, otroka hranimo na prsih s cevko – video o vstavljanju cevčice za dohranjevanje na prsih: https://www.youtube.com/watch?v=kPfVK6FAKMY#action=share
– Poučimo se o pomenu kožnega stika za dojenje (http://www.rumina.si/kozni-stik-in-dojenje/) in imunski sistem (http://www.rumina.si/kozni-stik-in-otrokov-imunski-sistem/).
– Otroka čim več kengurujčkamo takole: http://www.rumina.si/obupujes-nad-dojenjem/.
– Poiščemo pomoč strokovnjaka za dojenje (svetovalke IBCLC (www.dojenje.org) in pri La Leche League (www.dojenje.net)).

6. Kaj pa, če zavrača dojenje večji dojenček?

– Če do zavračanja dojenja pride potem, ko je dojenje že vzpostavljeno oz. je otrok mlajši od leta dni ali pa malček nenadoma zavrača dojenje, gre za dojilno stavko.
– Potreba po dojenju je pri človeških mladičkih prisotna več let. Otrok, ki potrebo po dojenju preraste, je zdrav, zadovoljen, običajno po dojenju povprašuje vedno redkeje, mamica ne ponuja in tako se dojenje navadno zaključi. Odstavljanje je torej dolg, postopen proces, čeprav obstajajo tudi otroci, ki se za dojenje ne zmenijo preveč (redko).
Izredno redko je, da bi otrok potrebo po dojenju prerasel pred dopolnjenim prvim letom.
– Dojilne stavke so najpogostejše v prvem letu, lahko pa se pojavijo tudi pri malčkih. Kadarkoli se pojavijo, so izredno stresne predvsem za mamico (ki se sprašuje vse mogoče, dvomi, jemlje to zelo osebno). Dobra novica je, da je dojilna stavka običajno le začasna, slaba pa, da ni mogoče predvideti, kako dolgo bo trajala (tudi več tednov).

– Do dojilne stavke pogosto pride:
– ker je otrok bolan (preverimo, ali ima glivice, razjede v ustni votlini, vneto grlo, zamašen nos, vneta ušesa, okužbe sečil, prebavil; ga boli, ker mu izraščajo zobki, so prisotne alergije itd.);
– zaradi stresnih situacij v družini (ločitev od mamice/staršev, selitev, izguba ipd.; otrok čuti materino stisko);
– ker mamica uporablja kozmetiko, ki spremeni njen vonj;
– ker je mamica ponovno noseča ali uporablja hormonsko kontracepcijo (tabletke, maternični vložek), zaradi česar se količina mleka lahko zmanjša oz. se spremeni okus materinega mleka. V primeru nosečnosti običajno ne moremo ukreniti ničesar in se je otrok dejansko odstavil; s hormonsko kontracepcijo pa je možno prenehati (razen, če mamica prejme depo).

Kako ukrepamo?
– Otroka veliko pestujemo, nosimo, crkljamo, skupaj spimo ipd.
– Obveznosti omejimo le na najnujnejše, neodložljive.
– Počivamo!
– Umirimo vsakdan, sebe. Se ne sekiramo na zalogo (preteklost pustimo za sabo, ker je ne moremo spremeniti; prihodnost pustimo, kjer je; osredotočimo se na ta trenutek: kaj lahko storim sedaj).
– Obdamo se z ljudmi, počnemo aktivnosti, ki nam dobro denejo.
– Poiščemo pomoč strokovnjaka za dojenje.