Materinstvo: vsi prodajajo srečo, stisk pa je veliko

avtor Alenka Benedik | Okt 3, 2020 | dojenje, materinstvo, nasveti, porod

Obdobje nosečnosti, poroda in življenja z dojenčkom je verjetno najranljivejše obdobje v življenju ženske, para, družine – polno sprememb, iskanja, rasti, veselja, navdušenja, pa tudi hudih stisk in preizkušenj, v katerih se mnoge mamice znajdejo same, čeprav niso edine. Psihoterapevtka Vita Rozman, ki je tudi sama mamica, pravi, da je materinstvo največja sprememba v življenju. Dodaja, da na nobenem obcestnem plakatu ne govorijo o stiskah mamic – vsi prodajajo srečo, stisk pa je veliko in ženska naj jih ne zanemarja … Vas zanima, kaj zanimivega in spodbudnega je še povedala? Vabljeni k branju!

Draga Vita, kdo si in kaj počneš?

Sem psihoterapevtka, pomagam ljudem pri povečevanju kvalitete življenja ter v življenjskih stiskah, ki jih sami ne znajo ali ne zmorejo razreševat. Z vsem svojim znanjem in izkušnjami sodelujem z ljudmi pri odkrivanju potencialov, ki jih nosi vsak od nas v sebi in možnostih njihovega udejanjanja. Človek potrebuje vzpodbudo, negovanje, zaupanje, da potenciale lahko začuti v sebi in jih tudi živi v svojem življenju.

Kaj je tvoj veliki ZAKAJ? Zakaj počneš, kar počneš?

Ljudje so me zanimali že kot majhno deklico. Rada sem opazovala njihovo obnašanje, reakcije, občutja, ki sem jih prepoznavala na njihovih obrazih in telesih. Razmišljala sem o teh vtisih, o očetu, mami ter drugih sorodnikih.

Pa si že od nekdaj sanjala, da boš postala psihoterapevtka? Kdaj si prvič začutila ta klic? Kdo ali kaj te je pripeljalo na to pot?

Psihoterapevtka sem, ker me delo z ljudmi od vsega, kar počnem, najbolj zanima. Rada raziskujem skupaj z ljudmi, se učim, izpopolnjujem. Vem, da lahko ljudem pomagam in skupaj z njimi delam dobre stvari.

V času študija socialnega dela sem imela odlična predavanja, ki so segala na področje psihoterapevtskega dela z ljudmi. Takšno delo me je prevzelo in začela sem z aktivnim prostovoljstvom na večtedenskih socioterapevtskih taborih z otroci in mladostniki, sodelovati pri zdravljenju odvisnikov od prepovedanih drog ter s preživelimi po spolni zlorabi. Pri tem delu so bili izzivi takšni, da sem se tudi jaz odločila podati na pot raziskovanja sebe. Leta 1997 sem se odločila vstopiti v psihoterapevtsko skupino. To je bil velik in ključen trenutek v mojem življenju. To je bila prva psihodinamska telesno usmerjena psihoterapevtska skupina v Sloveniji. Skupino sta vodila terapevta, ki sta me s svojim načinom dela navdušila za psihoterapevtski pristop. V skupini sem ogromno pridobila zase, gnalo me je naprej, da tudi jaz dobivam znanje in z njim pomagam ljudem.

Prevzela me je izkušnja, kako lahko psihoterapevtsko raziskovanje pomaga človeku odkriti njegove potenciale, za katere niti slutil ni, da jih ima. S pomočjo čutenja ljubezni in opore jih človek lahko začuti in dovoli živeti. Človek, ki se odloči za psihoterapevtski proces, pride vanj z vso svojo občutljivostjo in ranjenostjo, slabimi občutki o sebi, potrebuje spoštovanje, tenkočutnost v stiku.

Zelo sem vesela, da moja ljubezen do načina dela, na katerega delam, pomaga ljudem, da ozaveščajo svoje življenje in načine delovanja, razmišljanja in čustvovanja ter da vidijo, da je možno izplavati iz težkih situacij, v katerih so se znašli.

Komu pomagaš?

Name se obračajo ljudje, ki želijo izboljšati kvaliteto svojega življenja ali pa so se znašli v življenjski stiski, začaranem krogu, iz katerega sami ne zmorejo. Težave se pojavljajo v odnosih – v partnerstvu, na delovnem mestu, družini.

Kaj je tvoj domači teren, kaj s kom najraje delaš, kaj te navdušuje?

Rada delam z vsemi, ki pridejo v mojo prakso. Vsak človek si zasluži in potrebuje spoštovanje in pozornost drugih ljudi. Nekateri se lažje odprejo, lažje zaupajo, drugi pač počasneje in težje zaupajo, ampak nič zato. Vsak odziv ljudi, ki se odločijo poiskati pomoč zase, ima svoj »zato« in ta ima v sebi skrite zdravilne potenciale za tega posameznika.

Pomagaš tudi ženskam, parom v pričakovanju dojenčka, ženskam s travmatično porodno izkušnjo?

Da. Kar nekaj žensk je želelo pomoč v času nosečnosti. Morda je bila nosečnost prva in so bile prestrašene, potrebovale so oporo, razbremenitev, želele so ubesediti, kar so zadrževale znotraj sebe. Potrebovale so oporo v raziskovanju najboljšega zase: kako se pogovoriti z možem, kako izraziti v službi svoje potrebe, ugotoviti, kako in kje bi rada rodila otroka …

Prvi trenutki po rojstvu so najpomembnejši. Nikoli ne bodo povrnjeni, če so zamujeni, to je dejstvo. Tu smo še živalski. Če gredo stvari v nepredvideno smer, če pride do carskega reza ali česa drugega, kako si takrat pomagamo. Meni se zdi zelo pomembno, da je ženska psihološko dobro pripravljena na porod, da je zavestna, da ima podporo zase, da je sproščena. Da je z načinom, ki ga je izbrala, mirna. Veliko je žensk, ki verjamejo, da bodo že v porodnišnici poskrbeli zanjo, bolj so usmerjene navzven, zanašajo se na »rešitev« od zunaj, sploh ne računajo nase, ostajajo nemočne. Si lahko predstavljate njeno izkušnjo? Takih ženskih zgodb je nešteto. Samo vprašanje »Kdaj boš imela pa drugega otroka?« je lahko zanjo res stiska. Nobenega otroka več ne želi, saj je bilo na porodu tako grozno! In tako ostane v njej lahko za vedno. Raztrganine na telesu in tudi v srcu, trpljenje, nemoč …

Spominjam se, kako sem se pogovarjala s starejšo gospo, imela je skoraj 90 let. Rodila je pet otrok, vse doma, pri nekaterih porodih je bil ob njej mož ali porodna babica iz vasi ali pa kar je rodila kar sama. Kljub letom se je živo spominjala detajlov … snega, mraza. Ko je govorila o tem, je bila ponosna nase.

Ženske, ki imajo težke izkušnje v nosečnosti ali porodu, potrebujejo pomoč, da spregovorijo o izkušnjah, ki so jih doživele. Te izkušnje zaznamujejo njo in njen odnos do otroka. Psihoterapevtsko raziskovanje teh izkušenj je velika priložnost za njeno rast in iskanje stika z otrokom.

Pomembno je delo z mamami, ki so imele rizično nosečnost, ki je bila prežeta s strahovi glede samega preživetja otročka, z mamami, ki so rodile nedonošenčke. Velike travme doživljajo ženske, ki so rodile prezgodaj, ženske, katerih otroci so po porodu tako ali drugače življenjsko ogroženi. Pomoč potrebujejo tudi ženske, ki so otroka izgubile med nosečnostjo, ob porodu ali po porodu.

Premalo se javno govori o stiskah mamic. Na nobenem obcestnem plakatu ne govorijo o stiskah mamic, vsi prodajajo srečo. Stisk pa je veliko in ženska naj jih ne zanemarja. Ta čustvena teža oblikuje njen odnos do sebe. Ženska naj tega nikar ne zanemarja v smislu: »Ah, saj bo.«. Njena travmatična izkušnja ostane v njej. Lahko traja leta, da se ženska odloči poiskati pomoč.

Je takšnih stisk veliko? Zdi se mi, da je to en velik tabu. Se ljudje sramujejo poiskati pomoč ali povedati drugim, da so v stiski? Se bojijo, da bodo stigmatizirani? Kakšne so tvoje izkušnje?

Stiske so različne in jih je zelo veliko. Pomoč si poišče vedno več ljudi, vendar so različni razlogi, zakaj je to težko: sram, občutki krivde, mišljenje, da jim pomoč ne pripada, da njihova stiska ni dovolj velika, da bi bila vredna pozornosti, ljudje včasih ne znajo ubesediti stisk, čeprav jih jasno čutijo.

Vsakega, ki vstopa v psihoterapevtski proces, je tudi strah. Novosti so lahko zanimive, privlačne, obetajo boljše življenje, razbremenitev, ni pa nujno. Novosti prinesejo negotovost. Naša osebna mreža, ki smo jo spletli znotraj sebe, se zamaje, vnesemo nemir v svoj sistem, ki je potencial za boljše, je pa tudi cona neugodja, nemira, negotovosti.

Stigme glede samega iskanja pomoči ni več toliko. Sedaj pa postaja vedno bolj običajno, da si človek poišče pomoč. Pritiski življenja so vedno večji, dobro je, da je psihoterapevtov vedno več.

Hitrost napredovanja v psihoterapevtskem procesu ni bistvena, tako kot ne pri porodu. Pomembno je počutje, potek, ne hitenje. Kaj najbolj deluje v psihoterapevtskem procesu? Tehnika, pristop nista tako pomembna. Bistveno za rast v procesu so korektivne izkušnje v stiku, to najbolj zdravi – terapevtovo sočutje, zanimanje za človeka, radovednost ter zaupanje in spoštovanje klientovih izbir in sposobnosti vodenja lastnega življenja.

Tudi pri nosečnicah je tako, izbrala je svojo pot poroda, čeprav jo je kasneje morda obžalovala, vendar pa je bila zanjo ta njena izbira v tistem trenutku najboljša.

Tudi sama si mamica. Se ti zdi, da so tvoje poslanstvo sooblikovale tudi tvoje materinske izkušnje? Kakšen od tvojih AHA-jev? Uvidov, razsvetljenih trenutkov?

Seveda. Podati se na pot materinstva je največja sprememba v življenju. Prepotovati pot od tega, da sem prej skrbela le zase in svoje počutje, do tega, da sem postavila na prvo mesto svojega otroka, ki brez dojenja, previjanja pleničk, ljubkovanja, ne bi preživel. Kakšna sprememba! Dve izkušnji materinstva sta močno vplivali na moje življenje in delo. Moje zanimanje za doživljanja žensk se je močno povečalo.

Lahko povem, da imam dve zelo različni izkušnji priprav na porod ter dve različni izkušnji poroda, v dveh zelo različnih porodnišnicah.

Kako si se pripravljala?

V času druge nosečnosti sem poiskala pomoč psihoterapevtke, s pomočjo katere sem nežno, v mojem ritmu raziskovala občutke in potrebe, ki so se porajali. Občutek, da imam ob sebi stabilno oporo, mi je vlival zaupanje, da bom zmogla vse na moji poti. Res sem.

Pri pripravah sem se poglobila v knjige Ine May Gaskin, ki me je navdušila s svojim pristopom do žensk in rojevanja. Podkrepila je mojo vero v žensko in njeno telo. Dvakrat sem se udeležila porodnih konferenc, kjer sem srečala fantastične ameriške porodne babice, ki so imele neverjetna znanja o povezanosti psihološkega stanja ženske ter delovanja njenega telesa. Škoda, ker smo ženske izgubile ta vedenja. Porod je naraven dogodek.

S katerimi stiskami se najpogosteje soočajo ženske v času nosečnosti in po porodu?

Stisk je ogromno, so raznorazne in večplastne.

Ženske smo pod velikim pritiskom nujnosti uspeha. Na primer, kako naj ženska, ki je zanosila in se sprašuje, kako z ljubeznijo sprejeti otročka, ki raste v njej, če pa ima hude težave s tem, da so ji ljudje zasedali ali pa še vedno zasedajo njen notranji, psihični prostor. Rabi čas in prostor, da sprejme bitjece, da ga bo sploh lahko imela rada, da se bo odprla zanj. Kako naj si pomaga v tej situaciji, ko si že v drugih ne zna?!

Čustvene stiske so, saj se moč čustvovanja okrepi, morda dvomi v svoje materinske sposobnosti, ne ve, če se bo znala ustrezno odzivati na otroka, saj sama nima izkušnje, da bi se nanjo njeni najbližji znali ustrezno odzvati, morda s partnerjem čustveno nista najbolj usklajena.

Bi nam zaupala kaj več?

Stiske, strahovi so glede njenega in otrokovega zdravja, kako bo potekal porod, bodo do nje v porodnišnici spoštljivi, bo imela oporo v partnerju. Veliko je žensk, parov, ki v strahu pred porodom kar obtičijo, zamrznejo in se nanj ne pripravljajo. Rojstvo otroka je za njih seveda vesel in potencialno tudi boleč, lahko travmatičen dogodek. Kaj se je zgodilo s telesom rojevajoče ženske, kakšne posledice je na njej pustil porod, kako bo ona s to izkušnjo živela naprej? Nekaj staršev na vprašanje, kdaj bo pa naslednji otrok, pove, da je bila ta izkušnja tako težka, da ne želijo še enkrat iti skozi to in ne bodo imeli nobenega otroka več. Ti občutki ostanejo v njih in se prenašajo (projecirajo) na otroka. Sporočilo zanj je, kako je bilo težko … Porod je res ena težka izkušnja.

Obdobje po porodu, ko je otroček sedaj tukaj, je spet polno izzivov. Kako se bo mama (ali oče) odzival na otroka, je odvisno tudi od izkušenj odzivanja staršev na njene otroške potrebe, od njene skrbi za svoja čustva v odrasli dobi. Morda se ne zna ustrezno odzivati na potrebe otroka, morda jo nebogljenost ali predanost otroka razjezi, spravi v stisko in se boji, da bo izbruhnila in poškodovala otroka.

Ženske smo zaposlene, kreativne, dejavne v službah, po porodu pa, ko pridemo domov, vse to nekako odpade. Pride čas za nekaj novega. V moji praksi z ženskami ugotavljamo, da je nekaj tako preprostega, kot je počivanje, ležanje pravzaprav velik problem. Ogromno žensk se ne zna uleči in počivati v tišini. Ko otrok počiva, spi, je čas tudi za njeno počivanje. Za vsa gospodinjska opravila bo v življenju še obilica časa.

Kaj pa preventiva? Preprosto čakati ali pa bi vendarle lahko kaj ukrenili, da bi stiske preprečili?

Stiske se da preprečiti ali vsaj omiliti. Človek lahko pomaga drugemu človeku na človeški način. Nujno je opozarjanje na njih na sistemskem nivoju. Ženskam je potrebno ponuditi mnogo več kot le ginekološke preglede, sploh v časih tesnobe korona ukrepov. Nujna je možnost sodelovanja ženske s porodnimi babicami, psihološkimi službami, da ji dajo informacije, ki jih potrebuje in nudijo oporo.

Ena od stisk je tudi poporodna depresija, ki naj bi prizadela okoli 20 % mamic. V šolah za starše in pripravah na porod o tem praviloma ni govora. Bi morali vsebine duševnega zdravja tudi vključiti v priprave na porod?

Stiske bi vsekakor morale biti imenovane in obravnavane. Moralo bi se govoriti o težavah, ki ženske prizadenejo, da bi jih že same in njihovi partnerji prepoznali in ukrepali. Organiziranega prepoznavanja težav in pomoči glede njih je premalo. Aspekt duševnega zdravja ženske je premalo izpostavljen.

Glavno tveganje za poporodno depresijo je nediagnosticirana depresija v času nosečnosti.

Poporodna depresija vpliva ne samo na počutje mame pač pa tudi na zdrav razvoj otroka. Iz nje se razvije navezanost s pomanjkanjem občutka varnosti in povečanjem nevarnosti za čustvene probleme otrok. Čustvena, praktična ter tudi psihoterapevtska pomoč družinam, kjer se poporodna depresija pojavi, bi morala biti sistemsko podprta.

Mamice v stiski dostikrat ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Pogosto okolica njihovo spremenjeno vedenje in čustvovanje pripiše »hormonom«, porodu, utrujenosti … Češ da bo že minilo. Kako je s tem?

Ženska že s tem, ko postane mama, potrebuje pomoč. Biti mama pomeni celodnevno delo. Včasih je mama imela pomoč sorodnikov, svoje mame, sester, tet, danes pa ženska kmalu po prihodu domov ostane sama. Zmotno je razmišljanje, kako je njej lepo, ko je doma. Ženska cel dan posveča pozornost otroku, ponoči bedi, prihaja do izčrpanosti, ne dobiva toliko, kot daje, prilagaja se njegovemu ritmu, svoje potrebe zanemarja.

Poporodno obdobje močno vpliva na uspešnost ustvarjanja diade med mamo in otrokom ter na čustven razvoj otroka. To je res pomembno obdobje razvoja otroka. Če otroček še ne govori in nam ne daje nekih očitnih znakov doživljanja, še ne pomeni, da ne čuti. S celim telesom zaznava.

Ste vsi psihoterapevti enaki? Morda si laiki to predstavljamo filmsko – psihoterapevta z blokom in svinčnikom v roki in klienta, ki leži na kavču. Radovedna sem: ali tvoji klienti tudi ležijo, haha?

Danes na svetu obstoja kakšnih 250 psihoterapevtskih pristopov. To polje je res pisano.

Ja, kavč še obstaja pri določenih terapevtih in služi svojemu namenu, moji klienti in jaz pa udobno sedimo. Blok imam, vanj pa pišem po srečanju in pred srečanjem, ko se pripravljam na srečanje.

Torej. Veliko je psihoterapevtov in »psihoterapevtov«. Kje si se izobraževala, lahko razložiš – kako naj navadni smrtniki vemo, kdo je zaupanja vreden strokovnjak na tem področju? Če sem prav razumela, to področje pravno ni urejeno in je psihoterapevt lahko praktično skoraj vsak?

Psihoterapevtska dejavnost v Sloveniji zaradi različnih dejavnikov ni ustrezno pravno urejena. Izobraževanja pa so urejena in dokazljiva. Jaz sem začela svoje izobraževanje leta 1997 v Sloveniji, izobraževala sem se tudi na Nizozemskem ter v Berlinu. Leta 2010 sem pridobila diplomo EAP (Evropsko združenje za psihoterapijo) ter certifikat ECPP (Evropska konfederacija psihoanalitsko usmerjenih psihoterapij). O terapevtu povesta, da ima ustrezno teoretično znanje, lastno izkušnjo v psihoterapevtskem procesu ter že kar nekaj opravljenega dela kot psihoterapevt.

Vsak, ki se odloči, da se bo vključil v psihoterapevtski proces, lahko povpraša psihoterapevta, kakšno ima izobrazbo, kakšne so izkušnje, kakšen je njegov način dela. Prav tako je pomembno, da sodelujemo s terapevtom, ki mu zaupamo in se ob njem počutimo varne, da lahko z njim spregovorimo o vsebinah, ki jih sicer z drugimi ljudmi ne moremo.

Izobrazba, usposobljenost in sočutje so zelo pomembni, saj ljudje pridejo v terapevtski proces tudi s hudimi težavami, ki zahtevajo strokovnjaka, ki jih zazna, prepozna in pravilno obravnava.

Kaj pa delaš, ko ne delaš? S čim si napolniš baterije? Kaj pospeši tvoj srčni utrip in ti pričara nasmeh?

Rada sem doma, na vrtu, z družino, berem, hodim v naravo, odkrivam nove kraje.

Bi še kaj dodala?

Rekla bi, naj bo ženska pozorna na svoje počutje v času nosečnosti, naj poskrbi za svojo umirjenost in stabilnost, naj si poišče pomoč, oporo, če ne more sama. Zdaj je dobra priložnost, ne bo ji žal.

Občudujem vse ženske, ki se srčno trudite za mame, očete in otroke izven obstoječega sistem zdravstvene skrbi. Vedno sem prevzeta, koliko znanja imate, koliko pomembnih podrobnosti o dojenju veste. Upam, da boste zdravstvenim delavcem lahko predale svoje znanje.

Zahvaljujem se ti za zanimive odgovore in ti želim veliko vetra v tvoja jadra.

S psihoterapevtko Vito Rozman se lahko povežete tule.

Fotografija: Polina Tankilevitch (Pexels)