20 pripomb o dojenju, ki gredo mamicam najbolj na živce

20 pripomb o dojenju, ki gredo mamicam najbolj na živce

Ko gre za dojenje, ima seveda skoraj vsakdo svoje mnenje. Tako kot večina staršev pa so tudi doječe mamice pogosto deležne kakšnega komentarja ali nasveta – čeprav zanj niso prosile. Kateri komentarji oziroma miti o dojenju jim gredo najbolj na živce?

1. A spet/še kar dojiš?

2. Imaš dovolj mleka?
In kasneje: Pa še imaš mleko?

3. Kolikokrat pa dojiš?
In seveda, logično nadaljevanje: Koliko časa na vsaki strani?

4. Pa si prepričana, da dobi dovolj?
In potem tisto o prednjem in zadnjem mleku: Si prepričana, da na vsaki strani dojiš dovolj dolgo, da dobi tudi tisto mastno, bolj kalorično zadnje mleko?

5. Kako pa veš, koliko popije?

6. Ne bi za vsak slučaj dala še malo po steklenički?

7. Te nič ne boli, ko kar naprej dojiš?

8. Pa lahko to ješ/piješ, če dojiš?

9. Daj mu/ji stekleničko, da boš lahko kam šla!

10. Te nič ne skrbi, da se ti bodo zaradi dojenja povesile prsi?

11. Če je stalno na prsih, se bo razvadil(a).

12. Najbolje, da ukineš nočno dojenje, pa bo spal(a).

13. Zvečer daj stekleničko ali kaj gostega, da bo dlje časa mir.

14. Joj, kako je suhcen(a)!
Da ni tvoje mleko preveč vodeno?!

15. Joj, kako je zalit(a)!
Raje mu/ji daj dudo, da se ne bo prenajedal(a).

16. Ne dovoli, da te ima za dudo!

17. Kaj ni že čas, da poleg tvojega mleka dobi še kaj drugega?

18. Kako dolgo pa misliš (še) dojiti?

19. A ni že prevelik(a)?

20. No, sama nisem dojila, pa so moji otroci čisto v redu.
Ali pa: Tudi ti si bila dojena samo 3 mesece, pa si vseeno čisto v redu.

Vabljeni  k poslušanju podcasta s komentarji:

*
Sem še kaj pozabila? Piši mi

Za bolj zdrave ritke, zdrav planet in lepši svet!

Za bolj zdrave ritke, zdrav planet in lepši svet!

Pa vendar se premika! In to na bolje! Irena in Aleš Rupar s slavnimi plenicami Racman premikata svet na bolje – v podcastu prisluhnite, kako so slovenski izdelki Racman prerasli Slovenijo, osvojili Evropo in si utirajo pot na ameriški trg. Pa o tem, kako nas ženske materinstvo pregnete in prekali, kar se odraža tudi na poklicni poti …

Kdo pa misliš, da bo danes pral plenice?

Z Ireno sva se pogovarjali, kako sta z možem začela svoj posel, ubrala povsem samosvojo pot, verjela vase. Ko sta pred približno 20 leti sešila prve Racmanke, so se nad krojenimi pralnimi plenicami iz naravnih materialov navduševali le redki – bližnji so ob Irenini in Aleševi ideji, namreč da bi s tem ustvarila svoj posel, sprva nejeverno zmajevali z glavo.

Damo kaj nase?

Danes pa izdelke Racman (poleg plenic tudi posteljne podloge, slinčke, vložke, prsne blazinice, kozmetične blazinice, pralne brisačke itd.) uporablja vedno več osveščenih staršev in vrtcev, ki jim je mar, kaj dajejo nase in svoje najmlajše, s tem pa obenem prizanašajo tudi okolju.

Na tone zavrženih plenic za enkratno uporabo

Ste vedeli, da vsak dojenček, povit v plenice za enkratno uporabo, v povprečno 2,5 letih uporabe pridela okoli 1.000 kg umazanih plenic, ki končajo v smeteh? V Sloveniji to pomeni kar 20.000 ton zavrženih plenic letno.

2–4 % slovenskih otrok je povitih v pralne plenice, kar pomeni za 400 do 800 ton manj odpadkov na leto! Vsaka plenica šteje.

Otroci in materinstvo nas pregnetejo, izklešejo

Irena, uspešna podjetnica in mama petih otrok nam je zaupala, kako se ji je z rojstvom prvega otroka odprl nov svet. Postala je ena prvih svetovalk za dojenje pri La Leche League v Sloveniji, ki je kot prostovoljka v več kot 15 letih pri dojenju pomagala nešteto materam in vzgojila največ svetovalk za dojenje pri nas.

Uživa, ker je tudi pri poslu ostala v stiku z mamicami, ekološko osveščenimi ženskami, ki se vedno bolj navdušujejo nad uporabo izdelkov za večkratno uporabo iz naravnih materialov.

Irena pravi, da nas otroci in materinstvo pregnetejo, izklešejo, da smo občutljive na signale, ki nam pridejo nasproti, obenem pa močne, ker vemo, da moramo vztrajati, iščemo nove rešitve in spet vztrajamo – to pa se odraža tudi v našem poklicnem življenju.

Naj vas z njeno navdihujočo mislijo: »Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa vsakdo naredi en majhen korak, da bo svet lepši za naše in druge otroke. To nas potem tudi razveseljuje!« povabim k poslušanju zanimivega pogovora:

*
*

Naslovna fotografija: Plenice Racman, Viral d.o.o.

Materinstvo: vsi prodajajo srečo, stisk pa je veliko

Materinstvo: vsi prodajajo srečo, stisk pa je veliko

Obdobje nosečnosti, poroda in življenja z dojenčkom je verjetno najranljivejše obdobje v življenju ženske, para, družine – polno sprememb, iskanja, rasti, veselja, navdušenja, pa tudi hudih stisk in preizkušenj, v katerih se mnoge mamice znajdejo same, čeprav niso edine. Psihoterapevtka Vita Rozman, ki je tudi sama mamica, pravi, da je materinstvo največja sprememba v življenju. Dodaja, da na nobenem obcestnem plakatu ne govorijo o stiskah mamic – vsi prodajajo srečo, stisk pa je veliko in ženska naj jih ne zanemarja … Vas zanima, kaj zanimivega in spodbudnega je še povedala? Vabljeni k branju!

Draga Vita, kdo si in kaj počneš?

Sem psihoterapevtka, pomagam ljudem pri povečevanju kvalitete življenja ter v življenjskih stiskah, ki jih sami ne znajo ali ne zmorejo razreševat. Z vsem svojim znanjem in izkušnjami sodelujem z ljudmi pri odkrivanju potencialov, ki jih nosi vsak od nas v sebi in možnostih njihovega udejanjanja. Človek potrebuje vzpodbudo, negovanje, zaupanje, da potenciale lahko začuti v sebi in jih tudi živi v svojem življenju.

Kaj je tvoj veliki ZAKAJ? Zakaj počneš, kar počneš?

Ljudje so me zanimali že kot majhno deklico. Rada sem opazovala njihovo obnašanje, reakcije, občutja, ki sem jih prepoznavala na njihovih obrazih in telesih. Razmišljala sem o teh vtisih, o očetu, mami ter drugih sorodnikih.

Pa si že od nekdaj sanjala, da boš postala psihoterapevtka? Kdaj si prvič začutila ta klic? Kdo ali kaj te je pripeljalo na to pot?

Psihoterapevtka sem, ker me delo z ljudmi od vsega, kar počnem, najbolj zanima. Rada raziskujem skupaj z ljudmi, se učim, izpopolnjujem. Vem, da lahko ljudem pomagam in skupaj z njimi delam dobre stvari.

V času študija socialnega dela sem imela odlična predavanja, ki so segala na področje psihoterapevtskega dela z ljudmi. Takšno delo me je prevzelo in začela sem z aktivnim prostovoljstvom na večtedenskih socioterapevtskih taborih z otroci in mladostniki, sodelovati pri zdravljenju odvisnikov od prepovedanih drog ter s preživelimi po spolni zlorabi. Pri tem delu so bili izzivi takšni, da sem se tudi jaz odločila podati na pot raziskovanja sebe. Leta 1997 sem se odločila vstopiti v psihoterapevtsko skupino. To je bil velik in ključen trenutek v mojem življenju. To je bila prva psihodinamska telesno usmerjena psihoterapevtska skupina v Sloveniji. Skupino sta vodila terapevta, ki sta me s svojim načinom dela navdušila za psihoterapevtski pristop. V skupini sem ogromno pridobila zase, gnalo me je naprej, da tudi jaz dobivam znanje in z njim pomagam ljudem.

Prevzela me je izkušnja, kako lahko psihoterapevtsko raziskovanje pomaga človeku odkriti njegove potenciale, za katere niti slutil ni, da jih ima. S pomočjo čutenja ljubezni in opore jih človek lahko začuti in dovoli živeti. Človek, ki se odloči za psihoterapevtski proces, pride vanj z vso svojo občutljivostjo in ranjenostjo, slabimi občutki o sebi, potrebuje spoštovanje, tenkočutnost v stiku.

Zelo sem vesela, da moja ljubezen do načina dela, na katerega delam, pomaga ljudem, da ozaveščajo svoje življenje in načine delovanja, razmišljanja in čustvovanja ter da vidijo, da je možno izplavati iz težkih situacij, v katerih so se znašli.

Komu pomagaš?

Name se obračajo ljudje, ki želijo izboljšati kvaliteto svojega življenja ali pa so se znašli v življenjski stiski, začaranem krogu, iz katerega sami ne zmorejo. Težave se pojavljajo v odnosih – v partnerstvu, na delovnem mestu, družini.

Kaj je tvoj domači teren, kaj s kom najraje delaš, kaj te navdušuje?

Rada delam z vsemi, ki pridejo v mojo prakso. Vsak človek si zasluži in potrebuje spoštovanje in pozornost drugih ljudi. Nekateri se lažje odprejo, lažje zaupajo, drugi pač počasneje in težje zaupajo, ampak nič zato. Vsak odziv ljudi, ki se odločijo poiskati pomoč zase, ima svoj »zato« in ta ima v sebi skrite zdravilne potenciale za tega posameznika.

Pomagaš tudi ženskam, parom v pričakovanju dojenčka, ženskam s travmatično porodno izkušnjo?

Da. Kar nekaj žensk je želelo pomoč v času nosečnosti. Morda je bila nosečnost prva in so bile prestrašene, potrebovale so oporo, razbremenitev, želele so ubesediti, kar so zadrževale znotraj sebe. Potrebovale so oporo v raziskovanju najboljšega zase: kako se pogovoriti z možem, kako izraziti v službi svoje potrebe, ugotoviti, kako in kje bi rada rodila otroka …

Prvi trenutki po rojstvu so najpomembnejši. Nikoli ne bodo povrnjeni, če so zamujeni, to je dejstvo. Tu smo še živalski. Če gredo stvari v nepredvideno smer, če pride do carskega reza ali česa drugega, kako si takrat pomagamo. Meni se zdi zelo pomembno, da je ženska psihološko dobro pripravljena na porod, da je zavestna, da ima podporo zase, da je sproščena. Da je z načinom, ki ga je izbrala, mirna. Veliko je žensk, ki verjamejo, da bodo že v porodnišnici poskrbeli zanjo, bolj so usmerjene navzven, zanašajo se na »rešitev« od zunaj, sploh ne računajo nase, ostajajo nemočne. Si lahko predstavljate njeno izkušnjo? Takih ženskih zgodb je nešteto. Samo vprašanje »Kdaj boš imela pa drugega otroka?« je lahko zanjo res stiska. Nobenega otroka več ne želi, saj je bilo na porodu tako grozno! In tako ostane v njej lahko za vedno. Raztrganine na telesu in tudi v srcu, trpljenje, nemoč …

Spominjam se, kako sem se pogovarjala s starejšo gospo, imela je skoraj 90 let. Rodila je pet otrok, vse doma, pri nekaterih porodih je bil ob njej mož ali porodna babica iz vasi ali pa kar je rodila kar sama. Kljub letom se je živo spominjala detajlov … snega, mraza. Ko je govorila o tem, je bila ponosna nase.

Ženske, ki imajo težke izkušnje v nosečnosti ali porodu, potrebujejo pomoč, da spregovorijo o izkušnjah, ki so jih doživele. Te izkušnje zaznamujejo njo in njen odnos do otroka. Psihoterapevtsko raziskovanje teh izkušenj je velika priložnost za njeno rast in iskanje stika z otrokom.

Pomembno je delo z mamami, ki so imele rizično nosečnost, ki je bila prežeta s strahovi glede samega preživetja otročka, z mamami, ki so rodile nedonošenčke. Velike travme doživljajo ženske, ki so rodile prezgodaj, ženske, katerih otroci so po porodu tako ali drugače življenjsko ogroženi. Pomoč potrebujejo tudi ženske, ki so otroka izgubile med nosečnostjo, ob porodu ali po porodu.

Premalo se javno govori o stiskah mamic. Na nobenem obcestnem plakatu ne govorijo o stiskah mamic, vsi prodajajo srečo. Stisk pa je veliko in ženska naj jih ne zanemarja. Ta čustvena teža oblikuje njen odnos do sebe. Ženska naj tega nikar ne zanemarja v smislu: »Ah, saj bo.«. Njena travmatična izkušnja ostane v njej. Lahko traja leta, da se ženska odloči poiskati pomoč.

Je takšnih stisk veliko? Zdi se mi, da je to en velik tabu. Se ljudje sramujejo poiskati pomoč ali povedati drugim, da so v stiski? Se bojijo, da bodo stigmatizirani? Kakšne so tvoje izkušnje?

Stiske so različne in jih je zelo veliko. Pomoč si poišče vedno več ljudi, vendar so različni razlogi, zakaj je to težko: sram, občutki krivde, mišljenje, da jim pomoč ne pripada, da njihova stiska ni dovolj velika, da bi bila vredna pozornosti, ljudje včasih ne znajo ubesediti stisk, čeprav jih jasno čutijo.

Vsakega, ki vstopa v psihoterapevtski proces, je tudi strah. Novosti so lahko zanimive, privlačne, obetajo boljše življenje, razbremenitev, ni pa nujno. Novosti prinesejo negotovost. Naša osebna mreža, ki smo jo spletli znotraj sebe, se zamaje, vnesemo nemir v svoj sistem, ki je potencial za boljše, je pa tudi cona neugodja, nemira, negotovosti.

Stigme glede samega iskanja pomoči ni več toliko. Sedaj pa postaja vedno bolj običajno, da si človek poišče pomoč. Pritiski življenja so vedno večji, dobro je, da je psihoterapevtov vedno več.

Hitrost napredovanja v psihoterapevtskem procesu ni bistvena, tako kot ne pri porodu. Pomembno je počutje, potek, ne hitenje. Kaj najbolj deluje v psihoterapevtskem procesu? Tehnika, pristop nista tako pomembna. Bistveno za rast v procesu so korektivne izkušnje v stiku, to najbolj zdravi – terapevtovo sočutje, zanimanje za človeka, radovednost ter zaupanje in spoštovanje klientovih izbir in sposobnosti vodenja lastnega življenja.

Tudi pri nosečnicah je tako, izbrala je svojo pot poroda, čeprav jo je kasneje morda obžalovala, vendar pa je bila zanjo ta njena izbira v tistem trenutku najboljša.

Tudi sama si mamica. Se ti zdi, da so tvoje poslanstvo sooblikovale tudi tvoje materinske izkušnje? Kakšen od tvojih AHA-jev? Uvidov, razsvetljenih trenutkov?

Seveda. Podati se na pot materinstva je največja sprememba v življenju. Prepotovati pot od tega, da sem prej skrbela le zase in svoje počutje, do tega, da sem postavila na prvo mesto svojega otroka, ki brez dojenja, previjanja pleničk, ljubkovanja, ne bi preživel. Kakšna sprememba! Dve izkušnji materinstva sta močno vplivali na moje življenje in delo. Moje zanimanje za doživljanja žensk se je močno povečalo.

Lahko povem, da imam dve zelo različni izkušnji priprav na porod ter dve različni izkušnji poroda, v dveh zelo različnih porodnišnicah.

Kako si se pripravljala?

V času druge nosečnosti sem poiskala pomoč psihoterapevtke, s pomočjo katere sem nežno, v mojem ritmu raziskovala občutke in potrebe, ki so se porajali. Občutek, da imam ob sebi stabilno oporo, mi je vlival zaupanje, da bom zmogla vse na moji poti. Res sem.

Pri pripravah sem se poglobila v knjige Ine May Gaskin, ki me je navdušila s svojim pristopom do žensk in rojevanja. Podkrepila je mojo vero v žensko in njeno telo. Dvakrat sem se udeležila porodnih konferenc, kjer sem srečala fantastične ameriške porodne babice, ki so imele neverjetna znanja o povezanosti psihološkega stanja ženske ter delovanja njenega telesa. Škoda, ker smo ženske izgubile ta vedenja. Porod je naraven dogodek.

S katerimi stiskami se najpogosteje soočajo ženske v času nosečnosti in po porodu?

Stisk je ogromno, so raznorazne in večplastne.

Ženske smo pod velikim pritiskom nujnosti uspeha. Na primer, kako naj ženska, ki je zanosila in se sprašuje, kako z ljubeznijo sprejeti otročka, ki raste v njej, če pa ima hude težave s tem, da so ji ljudje zasedali ali pa še vedno zasedajo njen notranji, psihični prostor. Rabi čas in prostor, da sprejme bitjece, da ga bo sploh lahko imela rada, da se bo odprla zanj. Kako naj si pomaga v tej situaciji, ko si že v drugih ne zna?!

Čustvene stiske so, saj se moč čustvovanja okrepi, morda dvomi v svoje materinske sposobnosti, ne ve, če se bo znala ustrezno odzivati na otroka, saj sama nima izkušnje, da bi se nanjo njeni najbližji znali ustrezno odzvati, morda s partnerjem čustveno nista najbolj usklajena.

Bi nam zaupala kaj več?

Stiske, strahovi so glede njenega in otrokovega zdravja, kako bo potekal porod, bodo do nje v porodnišnici spoštljivi, bo imela oporo v partnerju. Veliko je žensk, parov, ki v strahu pred porodom kar obtičijo, zamrznejo in se nanj ne pripravljajo. Rojstvo otroka je za njih seveda vesel in potencialno tudi boleč, lahko travmatičen dogodek. Kaj se je zgodilo s telesom rojevajoče ženske, kakšne posledice je na njej pustil porod, kako bo ona s to izkušnjo živela naprej? Nekaj staršev na vprašanje, kdaj bo pa naslednji otrok, pove, da je bila ta izkušnja tako težka, da ne želijo še enkrat iti skozi to in ne bodo imeli nobenega otroka več. Ti občutki ostanejo v njih in se prenašajo (projecirajo) na otroka. Sporočilo zanj je, kako je bilo težko … Porod je res ena težka izkušnja.

Obdobje po porodu, ko je otroček sedaj tukaj, je spet polno izzivov. Kako se bo mama (ali oče) odzival na otroka, je odvisno tudi od izkušenj odzivanja staršev na njene otroške potrebe, od njene skrbi za svoja čustva v odrasli dobi. Morda se ne zna ustrezno odzivati na potrebe otroka, morda jo nebogljenost ali predanost otroka razjezi, spravi v stisko in se boji, da bo izbruhnila in poškodovala otroka.

Ženske smo zaposlene, kreativne, dejavne v službah, po porodu pa, ko pridemo domov, vse to nekako odpade. Pride čas za nekaj novega. V moji praksi z ženskami ugotavljamo, da je nekaj tako preprostega, kot je počivanje, ležanje pravzaprav velik problem. Ogromno žensk se ne zna uleči in počivati v tišini. Ko otrok počiva, spi, je čas tudi za njeno počivanje. Za vsa gospodinjska opravila bo v življenju še obilica časa.

Kaj pa preventiva? Preprosto čakati ali pa bi vendarle lahko kaj ukrenili, da bi stiske preprečili?

Stiske se da preprečiti ali vsaj omiliti. Človek lahko pomaga drugemu človeku na človeški način. Nujno je opozarjanje na njih na sistemskem nivoju. Ženskam je potrebno ponuditi mnogo več kot le ginekološke preglede, sploh v časih tesnobe korona ukrepov. Nujna je možnost sodelovanja ženske s porodnimi babicami, psihološkimi službami, da ji dajo informacije, ki jih potrebuje in nudijo oporo.

Ena od stisk je tudi poporodna depresija, ki naj bi prizadela okoli 20 % mamic. V šolah za starše in pripravah na porod o tem praviloma ni govora. Bi morali vsebine duševnega zdravja tudi vključiti v priprave na porod?

Stiske bi vsekakor morale biti imenovane in obravnavane. Moralo bi se govoriti o težavah, ki ženske prizadenejo, da bi jih že same in njihovi partnerji prepoznali in ukrepali. Organiziranega prepoznavanja težav in pomoči glede njih je premalo. Aspekt duševnega zdravja ženske je premalo izpostavljen.

Glavno tveganje za poporodno depresijo je nediagnosticirana depresija v času nosečnosti.

Poporodna depresija vpliva ne samo na počutje mame pač pa tudi na zdrav razvoj otroka. Iz nje se razvije navezanost s pomanjkanjem občutka varnosti in povečanjem nevarnosti za čustvene probleme otrok. Čustvena, praktična ter tudi psihoterapevtska pomoč družinam, kjer se poporodna depresija pojavi, bi morala biti sistemsko podprta.

Mamice v stiski dostikrat ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Pogosto okolica njihovo spremenjeno vedenje in čustvovanje pripiše »hormonom«, porodu, utrujenosti … Češ da bo že minilo. Kako je s tem?

Ženska že s tem, ko postane mama, potrebuje pomoč. Biti mama pomeni celodnevno delo. Včasih je mama imela pomoč sorodnikov, svoje mame, sester, tet, danes pa ženska kmalu po prihodu domov ostane sama. Zmotno je razmišljanje, kako je njej lepo, ko je doma. Ženska cel dan posveča pozornost otroku, ponoči bedi, prihaja do izčrpanosti, ne dobiva toliko, kot daje, prilagaja se njegovemu ritmu, svoje potrebe zanemarja.

Poporodno obdobje močno vpliva na uspešnost ustvarjanja diade med mamo in otrokom ter na čustven razvoj otroka. To je res pomembno obdobje razvoja otroka. Če otroček še ne govori in nam ne daje nekih očitnih znakov doživljanja, še ne pomeni, da ne čuti. S celim telesom zaznava.

Ste vsi psihoterapevti enaki? Morda si laiki to predstavljamo filmsko – psihoterapevta z blokom in svinčnikom v roki in klienta, ki leži na kavču. Radovedna sem: ali tvoji klienti tudi ležijo, haha?

Danes na svetu obstoja kakšnih 250 psihoterapevtskih pristopov. To polje je res pisano.

Ja, kavč še obstaja pri določenih terapevtih in služi svojemu namenu, moji klienti in jaz pa udobno sedimo. Blok imam, vanj pa pišem po srečanju in pred srečanjem, ko se pripravljam na srečanje.

Torej. Veliko je psihoterapevtov in »psihoterapevtov«. Kje si se izobraževala, lahko razložiš – kako naj navadni smrtniki vemo, kdo je zaupanja vreden strokovnjak na tem področju? Če sem prav razumela, to področje pravno ni urejeno in je psihoterapevt lahko praktično skoraj vsak?

Psihoterapevtska dejavnost v Sloveniji zaradi različnih dejavnikov ni ustrezno pravno urejena. Izobraževanja pa so urejena in dokazljiva. Jaz sem začela svoje izobraževanje leta 1997 v Sloveniji, izobraževala sem se tudi na Nizozemskem ter v Berlinu. Leta 2010 sem pridobila diplomo EAP (Evropsko združenje za psihoterapijo) ter certifikat ECPP (Evropska konfederacija psihoanalitsko usmerjenih psihoterapij). O terapevtu povesta, da ima ustrezno teoretično znanje, lastno izkušnjo v psihoterapevtskem procesu ter že kar nekaj opravljenega dela kot psihoterapevt.

Vsak, ki se odloči, da se bo vključil v psihoterapevtski proces, lahko povpraša psihoterapevta, kakšno ima izobrazbo, kakšne so izkušnje, kakšen je njegov način dela. Prav tako je pomembno, da sodelujemo s terapevtom, ki mu zaupamo in se ob njem počutimo varne, da lahko z njim spregovorimo o vsebinah, ki jih sicer z drugimi ljudmi ne moremo.

Izobrazba, usposobljenost in sočutje so zelo pomembni, saj ljudje pridejo v terapevtski proces tudi s hudimi težavami, ki zahtevajo strokovnjaka, ki jih zazna, prepozna in pravilno obravnava.

Kaj pa delaš, ko ne delaš? S čim si napolniš baterije? Kaj pospeši tvoj srčni utrip in ti pričara nasmeh?

Rada sem doma, na vrtu, z družino, berem, hodim v naravo, odkrivam nove kraje.

Bi še kaj dodala?

Rekla bi, naj bo ženska pozorna na svoje počutje v času nosečnosti, naj poskrbi za svojo umirjenost in stabilnost, naj si poišče pomoč, oporo, če ne more sama. Zdaj je dobra priložnost, ne bo ji žal.

Občudujem vse ženske, ki se srčno trudite za mame, očete in otroke izven obstoječega sistem zdravstvene skrbi. Vedno sem prevzeta, koliko znanja imate, koliko pomembnih podrobnosti o dojenju veste. Upam, da boste zdravstvenim delavcem lahko predale svoje znanje.

Zahvaljujem se ti za zanimive odgovore in ti želim veliko vetra v tvoja jadra.

S psihoterapevtko Vito Rozman se lahko povežete tule.

Fotografija: Polina Tankilevitch (Pexels)

Zdravje planeta se prične z zdravjem človeka – roza oktober je tu

Zdravje planeta se prične z zdravjem človeka – roza oktober je tu

Tako kot mati Zemlja smo tudi matere vir življenja. In zdravje planeta se začne z zdravjem žensk, mater. V roza oktobru vsepovsod vidimo rožnate pletenine, ki ovijajo drevesa in opozarjajo na raka na dojki. Pa je to dovolj? Da govorimo o boju?

Ali ne bi raje govorili o ljubezni?

Do žensk, do mamic, do naših zanamcev, do naše matere Zemlje? Ali ne bi bilo lepo, če bi bili lahko prav vsi otroci dojeni ali pa vsaj hranjeni z materinim mlekom? Da bi bile vse mamice deležne ljubeče podpore in spremstva ob in po porodu? Ali ne bi bilo lepo, če bi nas kot deklice vzgajali v duhu spoštovanja in ljubezni do sebe? Da bi se znale negovati, ceniti, bi se zavedale lastne vrednosti že zato, ker smo? Da bi bilo že enkrat konec cankarjanskega samožrtvovanja in brezmejnega razdajanja?

Prezrto dojenje

V roza oktobru se v medijih pojavljajo v glavnem prispevki o boju proti raku, preprečevanju in zgodnjem odkrivanju te bolezni. Med preventivnimi ukrepi se najpogosteje omenjajo zdrav življenjski slog brez kajenja, zdrava prehrana, redno gibanje, skrb za primerno telesno težo, obvladovanje stresa in samopregledovanje ter odziv na presejalne programe DORA – da dojenje zmanjšuje tveganje za raka dojke, pa je praviloma zamolčano ali pa omenjeno samo površno, mimogrede.

Kaj pa matere, ki ne dojijo?

Žal so in bodo vedno matere, ki so si želele dojiti, a dojenje kljub vsem prizadevanjem ni steklo. Žal so tudi ženske, ki so dojile, vendar so zbolele za rakom na dojki. To mora biti grozno. Ta prispevek ni namenjen zbujanju slabih občutkov. Zdi se mi prav, da podelim nekaj informacij o tem, da dojenje zmanjšuje tveganje za raka dojke, ki jih v medijih nisem zasledila.

Zakaj se (pre)malo govori o dojenju kot preventivi?

Če se o dojenju kot pomembnem preventivnem dejavniku pri raku na dojki ne govori zato, da se ženske, ki ne dojijo ali niso dojile, ne bi počutile krive, gre za navadno dvoličnost in nič drugega. Ima kdo slabo vest reči, da kajenje poveča tveganje za raka?

Če pa se o dojenju kot preprosti učinkoviti preventivi ne govori iz nevednosti, imamo pa problem, kajne?

Zaskrbljujoče statistike: vsako leto 1.000 novih primerov in okoli 400 smrti

V Sloveniji je po podatkih iz Registra raka leta 2015 za rakom na dojki zbolelo 1319 žensk in 8 moških, umrlo pa je 431 žensk in dva moška. 20 % oz. 263 obolelih žensk je bilo mlajših od 50 let.

Napovedi niso rožnate

Obolevnost se žal povečuje (za okoli 1,4 % na leto), torej bo raka na dojki vedno več, zato je ključno osveščanje javnosti, da dojenje zmanjšuje tveganje za raka dojke.

Med bolj ogrožene spadajo ženske, pri katerih je rak dojke v družini, ki kadijo, redno uživajo alkohol in imajo previsoko telesno težo, pa tudi tiste, ki so zgodaj dobile menstruacijo, ki niso rodile ali so prvega otroka rodile pozno, uporabnice kontracepcijskih tablet (v času jemanja) in hormonskih nadomestkov za blaženje težav v menopavzi.

Ali dojenje zmanjšuje tveganje za raka na dojki?

Na spletni strani Europa Donna je med priporočili proti raku med drugim navedeno tudi, naj ženske dojijo, saj »dojenje manjša ogroženost z rakom, zato dojite svoje otroke, če je le mogoče. Dojenje ni koristno le za dojenčka, ampak tudi za mamo.«

V knjižici Rak Dojke: Kaj morate vedeti (Onkološki inštitut, 2006) je med dejavnike, ki zmanjšujejo nevarnost raka dojke, uvrščeno tudi dojenje, in sicer piše le: »Dojenje: Vendar le, če ženska doji dlje kakor eno leto.« Kot je razvidno iz nadaljevanja, to ne držišteje namreč vsakršno dojenje. Seveda pa je trajanje dojenja povezano z učinkom: čim dlje, tem bolje.

Kaj pravijo raziskave?

Metaanaliza iz leta 2016 je pokazala, da je vsakih 12 mesecev dojenja kadarkoli v življenju ženske povezano z zmanjšanjem tveganja za pojavnost invazivnega raka dojke za 4,3 %, po nekaterih ocenah pa za več odstotkov. Po ocenah bi povečanje deleža dojenja vsako leto lahko preprečilo 20.000 maternalnih smrti zaradi raka na dojki (Victora, 2016).

Sistematični pregled in metaanaliza iz leta 2015 sta pokazala, da je dojenje nad 12 mesecev povezano z zmanjšanim tveganjem za raka na dojki (za 26 %) in raka jajčnikov (za 37 %). Poleg tega je dojenje povezano z 32 % manjšim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2 (Chowdhury, 2015).

Pri nas za rakom dojke vsako leto več kot 200 žensk zboli pred 50. letom

Pojavnost predmenopavzalnega raka na dojki so proučevali v veliki prospektivni kohortni študiji, ki je potekala osem let (1997–2005) in v kateri je sodelovalo 60.075 žensk, ki so rodile. Študija je pokazala, da je pojavnost raka na dojki med ženskami z družinsko anamnezo raka dojke obratno sorazmerna z dojenjem, ne glede na to, koliko časa so dojile (Stuebe, 2009).

Pri nas za rakom dojke pred menopavzo vsako leto zboli skoraj 300 žensk. Podpora pri dojenju torej ni ključna le zaradi zdravja otrok – morda bi dojenje lahko rešilo tudi življenje kakšne mamice.

Tako kot vsaka kaplja mleka za dojenčka torej tudi vsak podoj šteje!

Če ste noseči, vabljeni na priprave na porod in dojenje. Če želite dojiti in imate težave, vam z veseljem pomagam.

Priporočila:

Europa Donna: Priporočila proti raku
Rak dojke: kaj morate vedeti

Študije:

Breastfeeding in the 21st century: epidemiology, mechanisms, and lifelong effect
Breastfeeding and maternal health outcomes: a systematic review and meta-analysis
Lactation and incidence of premenopausal breast cancer: a longitudinal study

Morda bi vas zanimalo tudi:

Žalovanje za izgubljenim dojenjem
Nehajte dojiti
So dojeni malčki bolj odvisni od matere?
Dojenje je treba razumeti s srcem

Podprimo dojenje za zdravje planeta

Podprimo dojenje za zdravje planeta

Letošnji teden dojenja je rdeča nit slogan Podprimo dojenje za zdravje planeta. Naše zdravje se začne že v maternici, prva pomembna prelomnica sta rojstvo in dojenje – kako se rodimo in kaj je tisto prvo, kar pride v naša prebavila, namreč zaznamuje naše zdravje na dolgi rok. Zdravje dojenčkov in mamic ter nenazadnje družin in širše družbe pa je neločljivo povezano z zdravjem našega edinega doma, planeta Zemlje. 

Edina hrana in zdravilo brez odpadkov

Materino mleko se tvori in pretaka brez kakršnegakoli onesnaženja, nepotrebne embalaže ali odpadkov, medtem ko proizvodnja, promet in priprava mlečnih formul ter stekleničk zahtevajo ogromne količine vode, goriva, stekla, plastike in gume – in ustvarjajo ogromno odpadkov.

Spodkopavanje dojenja poleg izgube, ki jo lahko merimo z denarjem, pomeni tudi zapravljanje zdravja mater in otrok, naših zanamcev in neobnovljivih virov ter uničevanje našega planeta.

Materino mleko je popolni obnovljivi naravni vir

Dojenje je neprecenljiv obnovljivi vir brez ogljičnega odtisa, ki preprečuje druge oblike škode za okolje, npr. v obliki odpadnega materiala in povečanega prebivalstva.

Hranjenje z mlečno formulo izčrpava naravne vire in obremenjuje okolje

Več umetno hranjenih otrok pomeni več krčenja gozdov, erozije tal, onesnaževanja, podnebnih sprememb in zapravljanja virov. Zaradi hranjenja z mlečo formulo in drugimi nadomestki materinega mleka zavržemo ogromno pločevink, plastične in papirnate embalaže. Vendar ni le problem v mlečni formuli.

Za izdelavo stekleničk in cucljev so potrebni plastika, steklo, guma, in silikon – proizvodnja teh materialov pa zahteva veliko virov; končnih izdelkov žal ni mogoče vedno reciklirati. Do onesnaževanja prihaja pri proizvodnji, distribuciji in odstranjevanju.

Posebej zaskrbljujoča je proizvodnja plastike, saj je večinoma izdelana iz nafte, ključnega vira, proizvodnja katerega prav tako onesnažuje okolje. Plastika je praktično neuničljiva: tudi biološko razgradljiva plastika, saj razpade na zelo majhne plastične delce, pri sežigu pa se izločajo dioksini in druge strupene snovi.

Pridelava kravjega mleka uničuje zemljo ter onesnažuje vodo in zrak

Nadomeščanje materinega mleka s kravjim (glavna sestavina mlečnih formul) uničuje vodo, zemljo in zrakKravji gnoj in urin onesnažujeta reke in podtalnico, medtem nitratna gnojila, ki se uporabljajo za pridelovanje krme za krave, pronicajo v reke in vode. S kravjimi vetrovi se v ozračje izpušča metan, ki prispeva k uničevanju ozonskega plašča. Pašniki pogosto nastanejo s krčenjem gozdov, kar povzroča erozijo tal in siromaši zemljo.

Hranjenje z mlečno formulo je povezano s tveganji za otrokovo in materino zdravje

Nedojeni otroci pogosteje obolevajo za nalezljivimi in nekaterimi kroničnimi boleznimi, večje je tveganje za debelost, sladkorno bolezen tipa 1 in 2, levkemijo in nenadno smrt (SIDS). Pri nedoječih materah se poveča tveganje za raka na dojki, raka na jajčnikih, sladkorno bolezen tipa 2 itd.

V svetovnem merilu žal kar trije od petih dojenčkov, mlajših od 6 mesecev, niso izključno dojeni. Do 2. leta je dojenih le 45 % otrok. Številke so najslabše ravno v razvitem svetu, kjer se ponašamo, kako z napredkom. Pri dojenju za t.i. nerazvitimi močno zaostajamo.

Z dostopno, pravočasno in strokovno pomočjo bi lahko preprečili in rešili marsikateri problem pri dojenju, zato bi bili otroci in matere bolj zdravi, kar bi razbremenilo tudi zdravstveno blagajno. V svetovnem merilu bi optimalnejše dojenje med drugim preprečilo smrt 20.000 žensk zaradi raka na dojki, 823.000 smrti otrok, mlajših od 5 let.

Mlečna formula se lahko onesnaži že v proizvodnem procesu

V nedavni preteklosti so bile številne serije mlečne formule odpoklicane zaradi onesnaženja z delci stekla in kovine ter salmonelo in drugimi bakterijami. V nekaterih vzorcih so odkrili tudi ftalate, aflatoksin in visoko vsebnost kovin (aluminij, mangan, kadmij, svinec), dioksine, pesticide in druge škodljive snovi.

Mlečna formula na osnovi soje lahko vsebuje veliko fitoestrogenov, zato nekateri strokovnjaki uporabo tovrstnega mleka odsvetujejo. Vsebuje lahko tudi znatno višje koncentracije aluminija kot mlečna formula iz kravjega mleka. Otroci, hranjeni s sojino mlečno formulo lahko zaužijejo tudi 1.000-krat več aluminija kot dojeni otroci. Poleg tega sojino mleko ne vsebuje laktoze, glavnega goriva za možgane.

Hranjenje z mlečno formulo siromaši

Nedojenje pomeni ekonomsko breme za revnejše družine. Tudi pri nas nekatere matere nimajo dovolj denarja, da bi kupile ustrezne količine primerne mlečne formule, zato jo redčijo z vodo, ali pa dojenčka hranijo s trajnim mlekom iz paketov pomoči. Dojenje je še vedno bolj razširjeno med bolj izobraženimi ženskami z višjim socialno-ekonomskim statusom, medtem ko so ranljivi pari mama-otrok z dna družbe prezrti.

Ob vse pogostejših krizah (npr. migrantskih), naravnih nezgodah ipd. humanitarni delavci pogosto nimajo dovolj znanja o hranjenju dojenčkov, zato je pomoč v obliki paketov, ki vsebujejo tudi nadomestke materinega mleka, lahko neustrezna (neprimerna vrsta mlečne formule za otrokovo starost ali nezadostna higiena, neustrezni pogoji priprave) ter ogroža zdravje in življenje dojenčkov.

Dojenje pomeni manj tamponov, vložkov

Večina doječih mater nima menstruacije in zato ne potrebuje vložkov ali tamponov. Tako ni potrebe po vlaknih, beljenju, pakiranju, transportu in odstranjevanju. Če je otrok prvih šest mesecev izključno in neomejeno dojen, če mamica z dojenjem nadaljuje tudi v drugem letu, povprečna ženska dobi menstruacijo šele, ko je otrok star vsaj 14 mesecev.

Dojenje prepreči več spočetij kot vse oblike kontracepcije skupaj!

Na svetovni ravni je dojenje bolj učinkovita metoda kontracepcije kot kombinacija vseh ostalih metod, obenem pa ne obremenjuje proračuna ali zdravja ženske. Če je otrok mlajši od šestih mesecev in se izključno doji, med podoji podnevi ne minejo več kot štiri ure, ponoči pa šest, nima dude, dodatka in ne uživa druge hrane, mati pa nima menstruacije, je laktacijska amenoreja (LAM) enako zanesljiva kot kontracepcijske tablete. Neplodnost zaradi dojenja pa naravno povečuje razmik med rojstvi.

Agresivno trženje nadomestkov materinega mleka

Prodaja nadomestkov materinega mleka je dobičkonosen posel z ogromnim proračunom za oglaševanje. Prodaja mlečne formule raste trikrat hitreje kot svetovno gospodarstvo in skoraj osemkrat hitreje kot svetovno prebivalstvo. Po podatkih poročila o svetovnem trgu prehrane za dojenčke Euromonitor International za SZO je vrednost svetovnega trga nadomestkov materinega mleka naraščala takole:

15 milijard dolarjev (1998)
25 milijard dolarjev (2011)
44 milijard dolarjev (2014)
70 milijard dolarjev (2019)
predvidoma 98,9 milijard dolarjev (2024).

Proizvajalci mlečnih formul so s svojimi logotipi in oglasi prisotni povsod, kjer se pojavljajo starši z dojenčki. Nemalokrat sponzorirajo izobraževanja zdravstvenih delavcev oziroma razne brošure ali »priročnike« z zavajajočimi ali dvoumnimi priporočili, ki spodkopavajo dojenje (najdete jih tudi pri nas!).

Kljub Kodeksu o trženju nadomestkov materinega mleka (SZO) je v ospredju predvsem interes po lahkem zaslužku. Naloga svetovalk za dojenje IBCLC je med drugim osveščanje zdravstvenih timov o vsebinah Kodeksa o trženju nadomestkov materinega mleka ter informiranje staršev o tveganjih hranjenja z nadomestki materinega mleka ter ustrezni pripravi in uporabi, kar se v praksi ne izvaja.

Če bi bil poklic svetovalk za dojenje pravno-formalno ustrezno urejen in bi nas bilo več, bi lahko tudi marsikaj spremenili. Na potezi ste mladi starši – v svoji zdravstveni ustanovi povprašajte po svetovalkah za dojenje IBCLC.

Nobelova nagrada za medicino in ekonomijo?

Keith Hansen iz Svetovne banke je za revijo Lancet leta 2016 izjavil: »Če dojenje še ne bi obstajalo, bi si nekdo, ki ga iznašel danes, zaslužil dvojno Nobelovo nagrado: za medicino in ekonomijo.«

Vsak dolar, investiran v dojenje, bi po izračunih ustvaril kar 35 dolarjev gospodarskega donosa!

Dojenje je priznano kot človekova pravica – kaj pa v praksi?

Odgovornost za dojenje bi bilo nepošteno pripisati zgolj mamicam – saj je naravno, vendar gre za priučeno spretnost. Le kje se je lahko naučimo?

Po izkušnjah mnogih mamic se največ o dojenju naučimo od izkušenih mamic, ki uspešno dojijo svoje otroke in nam lahko ponudijo tudi čustveno podporo, podelijo izkušnje. Za to pionirsko delo v svetovnem merilu ima največ zaslug La Leche League International, pri nas La Leche League Slovenija.

Žal vsaj zaenkrat na enotno, strokovno podporo pri dojenju v sistemu zdravstvenega varstva ne moremo računati, saj dojenje praviloma ni sestavni del izobraževanja zdravstvenih strokovnjakov. Čeprav je dojenje neprecenljivo, pa na iskreno razumevanje in podporo pri dojenju lahko računamo le pri peščici zdravstvenih strokovnjakov – pri tistih s certifikatom IBCLC in z dobro osebno izkušnjo z dojenjem. Tako ni le pri nas, temveč tudi v mnogih tujih državah. Vendarle bi se morali zgledovati po državah (Finska, Nizozemska, Madžarska, deloma tudi Švica), kjer zavarovalnice poklic svetovalk za dojenje IBCLC priznavajo in svetovanje krijejo iz naslova zavarovanja.

Toda to ne more biti izgovor: za svoje in otrokovo zdravje smo odgovorni starši, torej je naša dolžnost, da se poučimo o tveganjih in prednostih ter možnostih hranjenja naših otrok. 

Koliko časa ste namenili pripravam na prihod novorojenčka? Koliko časa ste iskali primeren voziček, avtosedež, posteljico? Če bi vsaj toliko časa namenili pripravam na porod in prve dni z novorojenčkom, bi bilo dojenih več otrok, starši, predvsem mamice pa bi bile v prvih tednih po porodu veliko bolj brezskrbne in sproščene.

Na porod in dojenje se je vredno pripraviti. Ne le zaradi lastnega zdravja, temveč bi s tem prispevali tudi k bolj zdravi družbi in zdravemu planetu Zemlja.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Za bolj zdrave ritke, zdrav planet in lepši svet
Zdravje planeta se prične z zdravjem človeka – roza oktober je tu

Breastfeeding: a smart investment in people and in economies

Naj dojenčku dodajam čaj ali vodo?

Naj dojenčku dodajam čaj ali vodo?

Predvsem v vročih poletnih dneh pogosto sprašujete, ali je treba dojenčku poleti dodajati vodo ali čaj – za vsak slučaj morda samo kakšno žličko?

Dojeni otroci v času izključnega dojenja (prvih 6 mesecev) ne glede na letni čas ne potrebujejo dodatne tekočine!

Otroka dojite, kadar želijo – prepogosto dojenje ne obstaja. Voda, čaji in sokovi niso potrebni in tudi niso primerni, saj napolnijo otrokov želodček in se potem manj doji. Iz omenjenega razloga je dodajanje vode ali čaja pri dojenih novorojenčkih posebej tvegano! (Tudi če hranite dojenčka z mlečno formulo, je nikakor ne redčite.)

Materino mleko vsebuje 88 % vode. 

Tako tudi v ekstremni vročini dojenje povsem zadošča, poleg tega pa druge tekočine ne vsebujejo snovi, ki so nujno potrebne za otrokovo rast in razvoj.

Kaj pa, če smo pričeli z uvajanjem goste hrane? 

Ko otrok pokaže znake, da je pripravljen na gosto hrano (sedi, refleks izplazenja jezička izzveni, sposoben je prijeti hrano in jo nesti v usta, prežvečiti oz. pogoltniti, ne da bi se mu pri tem zaletelo in seči po novem grižljaju), sprva potrebo po tekočini zadovolji z dojenjem. Otroku lahko ponudimo vodo npr. iz majhnega kozarca, skodelice ali šilca za žganje (po požirkih).

Pri uvajanju goste hrane dojenja ne omejujemo – torej podojev ne nadomeščamo z drugo hrano ali tekočino. V otrokovem prvem letu je materino mleko osnovna prehrana, gosto hrano v čim bolj naravni obliki pa dodajamo na otrokovo pobudo (https://www.rumina.si/zakaj-ne-hiteti-z-gosto-hrano/).

Bo lažje, če otroka navadim na stekleničko? 

Ni potrebe, da bi otroku karkoli dajali piti po steklenički, saj celo novorojenčki znajo piti iz kozarčka. Če vas skrbi, da bo otrok tekočino polil, v skodelico ali kozarček nalijte le malo vode.

Duda da ali ne?

Duda da ali ne?

Duda je tako samoumevni del vsakdanjega življenja z dojenčkom, da smo že pozabili, kaj je bilo prej. Duda ali materine prsi? Je bolje, da je otrok več na prsih ali da mu damo dudo? Kakšne so posledice rutinske uporabe dude? Je sesanje prsta bolj škodljivo od sesanja dude? Kaj moramo vedeti, preden otroku damo dudo?

Prvo duda patentirana leta 1900

Ljudje so že v davni preteklosti dojenčkom dajali sesat npr. koruzne storže, kose tkanine, namočene v sladke tekočine ali celo žganje, da so se umirili … Prvo dudo pa je leta 1900 patentiral Christian Meinecke, lekarnar z Manhattna. Umetna bradavica je bila iz gume, obdelana z žveplom, smrdela je po gnilem in ker je bila grde barve, so jo prebarvali z barvo, ki je vsebovala svinec. Prve dude so bile brez obročka, ploščica pa je bila iz slonovine, kosti, aluminija in podobno.

V 1970-ih letih so proizvajalci pričeli izdelovati dude z dovolj veliko ploščico, da je otrok ni mogel pogoltniti, vrvice pa so morale biti kratke – da bi preprečili nadaljnje smrti  dojenčkov zaradi zadušitve z dudo ali vrvic, na katere je bila obešena duda … Kasneje so pričeli veljati tudi predpisi glede materialov, iz katerih so dude (npr. brez BPA).

»Ne dovolite, da vas ima otrok za dudo!«

pogosto slišimo. To, da je otrok na prsih, ni zaželeno, medtem ko je imeti dudo v ustih neomejeno povsem sprejemljivo? Nekateri žal še vedno zmotno menijo, da bo otrok, ki se »kar naprej« doji, razvajen, izčrpava mamo oziroma se z dojenjem muči.

Duda kot uveljavljeni simbol za dojenčka

Duda je tako samoumevna, da smo že zdavnaj pozabili, kaj je bilo prej: materine prsi ali duda. Če se malce ozremo naokoli, vidimo, da se duda kot simbol za dojenčka pojavlja povsod: previjalnice, knjige, blogi, voščilnice, celo kotički za dojenje …

Posledice rutinske uporabe dude:

  • neoptimalen razvoj obraza, čeljusti
    Jezik je »arhitekt« ustne votline. Če v mirovanju jezik ne pritiska na nebo (duda je v ustih tujek, ki jezik potiska navzdol), se zgornja čeljust in druge strukture, ki so povezane z njo, ne more razviti optimalno. Ena od posledic je lahko tudi visoko nebo in oteženo dihanje skozi nos. Dihanje skozi usta ima več posledic; med drugim že pri otrocih lahko pride do obstruktivne apneje v spanju, posledice katere pa so lahko: smrčanje, hiperaktivnost, počasnejši razvoj, slaba koncentracija, močenje postelje, nočne more in groze, glavoboli, vnetja zgornjih dihal, debelost, izcedek iz nosu …
  • ortodontske nepravilnosti
  • težave z govorom
  • pogostejša vnetja ušes
  • glivična vnetja
  • krajši podoji
  • manj (izključnega) dojenja.

Zanimivo je, da so nekateri zdravniki že leta 1909 dudo kritizirali zaradi deformacij jezika in ust, vendar se za to še danes skoraj nihče ne zmeni …

Kdo potrebuje dudo?

Večina dojenčkov ne potrebuje dude. Običajno jo bolj rabijo starši:

  • po eni strani zaradi preobremenjenosti
    Biti mama po cele dneve sama z otrokom je nečloveško (v razvitem svetu običajno ne živimo več v razširjenih družinah, kjer bi bila skrb za naraščaj porazdeljena med več odraslih) in se vsaka mama znajde po svoje, kot najbolje ve in zmore.
  • po drugi strani pa zaradi samoumevnosti, sprejetosti dude kot kulturne norme, ne da bi se vprašali, kaj z rutinsko uporabo sporočamo otroku: nimam časa zate, daj mi mir, ne moti me …

Če dojenčku kljub temu nameravate ali želite dati dudo, počakajte vsaj prvih 4–6 tednov, da dojenje steče oziroma da je poskok v rasti pri 6 tednih mimo.

Preden dojenčku daste dudo, 

se vprašajte, ali vam je všeč:

  • okus po plastiki (radi pijete iz plastičnih kozarcev in jeste s plastičnim priborom)?
  • da na slikah otrokov obraz »krasi« duda?
  • komuniciranje z otrokom, ki ima dudo v ustih?

Katero dudo izbrati? 

Če dojenčku vseeno želite dati dudo: ni dokazov, da bi bila katera duda boljša od druge. Vse so samo trditve proizvajalcev, da bi vam prodali svoje izdelke.

Palec ali duda?

Presodite sami:

  • Palec ni nič bolj umazan kot duda.
  • Palca se ga ne da izgubiti.
  • Ni dokazov, da bodo zobje zaradi sesanja prsta bolj krivi kot zaradi dude – če otrok s sesanjem pravočasno preneha (posvetujte se z zobozdravnikom ali ortodontom).
  • Otrok se mirno lahko igra s kockami in ima pri tem dudo v ustih, prstek pa bolj težko.
  • Uporabo prstka kontrolira otrok – nihče mu ga ne tišči v usta.
  • Rutinska uporaba dude skrajšuje dojenje (manj podojev in krajši podoji), sesanje prsta pa na dojenje ne vpliva.
  • Prst ne more pasti na tla in ga ne oblizuje ali daje v usta nihče drug razen otroka.
  • Možni negativni učinki dude na dojenje so povezani s pogostostjo uporabe.

Po pameti

Če se odločite za uporabo dude, jo uporabljajte kot zdravilo – čim manj oziroma kot izhod v sili, kadar res ne gre drugače, razen če uporabe ne predpiše in spremlja strokovnjak.

Duda da ali ne je bila tudi tema oddaje Klepet ob kavi.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Otrok ima mamo za dudo
Dude, ninice in stekleničke – jih otrok res potrebuje?
So dojeni malčki bolj odvisni od matere?
Dolgotrajno dojenje, zadojenci in čigava je mati? 

Fotografija: Jude Beck, Unsplash