Duda da ali ne?

Duda da ali ne?

Duda je tako samoumevni del vsakdanjega življenja z dojenčkom, da smo že pozabili, kaj je bilo prej. Duda ali materine prsi? Je bolje, da je otrok več na prsih ali da mu damo dudo? Kakšne so posledice rutinske uporabe dude? Je sesanje prsta bolj škodljivo od sesanja dude? Kaj moramo vedeti, preden otroku damo dudo?

Prvo duda patentirana leta 1900

Ljudje so že v davni preteklosti dojenčkom dajali sesat npr. koruzne storže, kose tkanine, namočene v sladke tekočine ali celo žganje, da so se umirili … Prvo dudo pa je leta 1900 patentiral Christian Meinecke, lekarnar z Manhattna. Umetna bradavica je bila iz gume, obdelana z žveplom, smrdela je po gnilem in ker je bila grde barve, so jo prebarvali z barvo, ki je vsebovala svinec. Prve dude so bile brez obročka, ploščica pa je bila iz slonovine, kosti, aluminija in podobno.

V 1970-ih letih so proizvajalci pričeli izdelovati dude z dovolj veliko ploščico, da je otrok ni mogel pogoltniti, vrvice pa so morale biti kratke – da bi preprečili nadaljnje smrti  dojenčkov zaradi zadušitve z dudo ali vrvic, na katere je bila obešena duda … Kasneje so pričeli veljati tudi predpisi glede materialov, iz katerih so dude (npr. brez BPA).

»Ne dovolite, da vas ima otrok za dudo!«

pogosto slišimo. To, da je otrok na prsih, ni zaželeno, medtem ko je imeti dudo v ustih neomejeno povsem sprejemljivo? Nekateri žal še vedno zmotno menijo, da bo otrok, ki se »kar naprej« doji, razvajen, izčrpava mamo oziroma se z dojenjem muči.

Duda kot uveljavljeni simbol za dojenčka

Duda je tako samoumevna, da smo že zdavnaj pozabili, kaj je bilo prej: materine prsi ali duda. Če se malce ozremo naokoli, vidimo, da se duda kot simbol za dojenčka pojavlja povsod: previjalnice, knjige, blogi, voščilnice, celo kotički za dojenje …

Posledice rutinske uporabe dude:

  • neoptimalen razvoj obraza, čeljusti
    Jezik je »arhitekt« ustne votline. Če v mirovanju jezik ne pritiska na nebo (duda je v ustih tujek, ki jezik potiska navzdol), se zgornja čeljust in druge strukture, ki so povezane z njo, ne more razviti optimalno. Ena od posledic je lahko tudi visoko nebo in oteženo dihanje skozi nos. Dihanje skozi usta ima več posledic; med drugim že pri otrocih lahko pride do obstruktivne apneje v spanju, posledice katere pa so lahko: smrčanje, hiperaktivnost, počasnejši razvoj, slaba koncentracija, močenje postelje, nočne more in groze, glavoboli, vnetja zgornjih dihal, debelost, izcedek iz nosu …
  • ortodontske nepravilnosti
  • težave z govorom
  • pogostejša vnetja ušes
  • glivična vnetja
  • krajši podoji
  • manj (izključnega) dojenja.

Zanimivo je, da so nekateri zdravniki že leta 1909 dudo kritizirali zaradi deformacij jezika in ust, vendar se za to še danes skoraj nihče ne zmeni …

Kdo potrebuje dudo?

Večina dojenčkov ne potrebuje dude. Običajno jo bolj rabijo starši:

  • po eni strani zaradi preobremenjenosti
    Biti mama po cele dneve sama z otrokom je nečloveško (v razvitem svetu običajno ne živimo več v razširjenih družinah, kjer bi bila skrb za naraščaj porazdeljena med več odraslih) in se vsaka mama znajde po svoje, kot najbolje ve in zmore.
  • po drugi strani pa zaradi samoumevnosti, sprejetosti dude kot kulturne norme, ne da bi se vprašali, kaj z rutinsko uporabo sporočamo otroku: nimam časa zate, daj mi mir, ne moti me …

Če dojenčku kljub temu nameravate ali želite dati dudo, počakajte vsaj prvih 4–6 tednov, da dojenje steče oziroma da je poskok v rasti pri 6 tednih mimo.

Preden dojenčku daste dudo, 

se vprašajte, ali vam je všeč:

  • okus po plastiki (radi pijete iz plastičnih kozarcev in jeste s plastičnim priborom)?
  • da na slikah otrokov obraz »krasi« duda?
  • komuniciranje z otrokom, ki ima dudo v ustih?

Katero dudo izbrati? 

Če dojenčku vseeno želite dati dudo: ni dokazov, da bi bila katera duda boljša od druge. Vse so samo trditve proizvajalcev, da bi vam prodali svoje izdelke.

Palec ali duda?

Presodite sami:

  • Palec ni nič bolj umazan kot duda.
  • Palca se ga ne da izgubiti.
  • Ni dokazov, da bodo zobje zaradi sesanja prsta bolj krivi kot zaradi dude – če otrok s sesanjem pravočasno preneha (posvetujte se z zobozdravnikom ali ortodontom).
  • Otrok se mirno lahko igra s kockami in ima pri tem dudo v ustih, prstek pa bolj težko.
  • Uporabo prstka kontrolira otrok – nihče mu ga ne tišči v usta.
  • Rutinska uporaba dude skrajšuje dojenje (manj podojev in krajši podoji), sesanje prsta pa na dojenje ne vpliva.
  • Prst ne more pasti na tla in ga ne oblizuje ali daje v usta nihče drug razen otroka.
  • Možni negativni učinki dude na dojenje so povezani s pogostostjo uporabe.

Po pameti

Če se odločite za uporabo dude, jo uporabljajte kot zdravilo – čim manj oziroma kot izhod v sili, kadar res ne gre drugače, razen če uporabe ne predpiše in spremlja strokovnjak.

Duda da ali ne je bila tudi tema oddaje Klepet ob kavi.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Otrok ima mamo za dudo
Dude, ninice in stekleničke – jih otrok res potrebuje?
So dojeni malčki bolj odvisni od matere?
Dolgotrajno dojenje, zadojenci in čigava je mati? 

Fotografija: Jude Beck, Unsplash

 

Otrok ima mamo za dudo?

Otrok ima mamo za dudo?

Celo nekateri strokovnjaki, ki naj bi imeli veliko znanja tudi o dojenju, žal širijo napačne informacije. Na primer, da je treba pri določeni starosti otroka omejiti dojenje. Ali pa, da ima otrok mamo za dudo in jo izkorišča. Kako je s tem?

Neka bodoča mamica mi je pisala:

Malo sem zmedena glede dolžine dojenja. Po spletu okoliščin sem začela opravljati študentsko delo pri MNRI specialistki, sedaj sem tu že kakšno leto in se v tej smeri tudi sama izobražujem. Moja predpostavljena ima ogromno znanja na tem področju in ve marsikaj tudi o vzgoji otrok, med drugim tudi o dojenju in mi je rekla da se doji prvih 6 mesecev, potem 6 mesecev samo zjutraj in zvečer in potem še zadnjih 6 mesecev samo zjutraj ali samo zvečer (sem že pozabila, katero opcijo je povedala) … Pravi, da če se otrok dlje doji, da ima mamo za dudo, da jo tako izkorišča … Vi pa ste omenili, da nekatere mame dojijo tudi do otrokovega 7. leta in, da s tem ni nič narobe … Mi lahko, prosim, to pojasnite?

V Sloveniji dojenje do 12 mesecev velja za sprejemljivo

Uveljavljeno je mnenje, da je dojenje po določeni starosti predolgo in materino mleko nima več vrednosti, dojenje malčkov v javnosti pa ni vedno sprejemljivo. Pomen dojenja se poudarja predvsem takoj po otrokovem rojstvu, kasneje pa je podpora doječim materam bolj izjema kot pravilo.

Mamice, ki sledijo otrokovemu ritmu in se odločijo za naravno odstavljanje, so pogosto deležne neodobravanja, pritiskov, naj otroka odstavijo, ali celo šikaniranja. Vse to je posledica nevednosti, žal zaradi pomanjkanja strokovnega znanja o dojenju tudi med strokovnjaki v zdravstvu, izobraževanju in socialnem varstvu.

Kakšno izobrazbo o dojenju ima vaša predpostavljena?

O dojenju se veliko govori in piše in seveda ima vsak pravico do svojega osebnega mnenja, ki pa ni nujno skladno s strokovnimi spoznanji in priporočili. Če vas dojenje zanima, poiščite verodostojne vire informacij, kot so na primer:

Predolgo dojenje ne obstaja

Pri človeku do naravne odstavitve pride pri starosti od 2,5 do 7 let. Idealno je, da otrok potrebo po dojenju preraste, za kar se ni treba posebej truditi. Mati ne ponuja, otrok ne povpraša in tako se dojenje postopoma brez skrbi in frustracij zaključi.

Dopuščanje, da otrok narekuje tempo odstavljanja, je izraz zaupanja. Prispeva k otrokovi samozavesti, saj se odstavi, ko je za to razvojno pripravljen. Mati, ki se odloči za naravno odstavljanje, nikdar nima težav z nesrečnim otrokom, ki se upira njenim prizadevanjem po odstavitvi.

Omejevanje dojenja?

Ne glede na otrokovo starost ni razloga za omejevanje dojenja. Omejevanje trajanja in števila podojev ni potrebno. Pri večjem malčku obstaja tudi možnost delne odstavitve.

Ali z dojenjem razvadimo otroka?

Dojenje poleg materinega mleka otroku daje tudi občutek varnosti. Z dojenjem otroku ne moremo škodovati. Varno navezani otroci so v življenju veliko bolj samostojni in neodvisni ter imajo boljšo samopodoboLažje obvladujejo stres in znajo biti sami, če morajo biti sami. Za telesno in duševno zdravje otrok je ključno, da se mamica dosledno odziva na otrokove potrebe. Z ljubeznijo, bližino in dotikom je otroka nemogoče razvaditi.

Duda je zgolj nadomestek

Želja ni enako potreba. Normalna potreba po dojenju je naravno prisotna več let. Če je otrok odstavljen, preden potrebo po sesanju preraste, potrebuje nadomestek, npr. dudo, stekleničko, odejico, ninico ipd., ki veljajo za samoumevne in do katerih je družba zelo tolerantna. Ne verjamete? Pojdite v park in opazujte reakcijo ljudi, če gredo na primer mimo triletnika z dudo (običajno tega nihče niti ne opazi) ali pa triletnika, ki se doji …

Dojenčka ali malčka je nemogoče prisiliti v dojenje

Potreba po dojenju je prirojena in jo otrok sčasoma preraste. Eden najpogostejših mitov o dojenju je tudi, da matere vedno uživajo v dojenju in so one tiste, ki ne morejo prenehati. Kot pri vseh najljubših stvareh in ljudeh tudi pri dojenju pride do trenutkov, ko nam je dovolj. Ko rabimo premor in si želimo svoje telo spet ali vsaj začasno samo zase. Po drugi strani pa mamice rade ustrežejo otroku, saj ni lepšega kot opazovati veselega, zadovoljnega malčka.

Dojenje malčka se enostavno »zgodi«

Čeprav večina mater v razvitem svetu ne načrtuje, da bo dojila tako »dolgo«, se kljub mitom in predsodkom dojenje malčka enostavno »zgodi«.

Ne glede na to, ali dojite ali ne, zakaj dojite ali ne, kako dolgo dojite ali zakaj ste prenehali dojiti ali sploh niste dojili – vedno se bo našel kdo, ki vas bo kritiziral. Vsem je nemogoče ustreči, zato naredite tako, kot čutite, da je prav. Ločite svoje občutke od mnenj in pripomb iz okolice, predvsem pa od nasvetov, za katere niste prosili. Prisluhnite sebi in otroku.

*

Morda bi vas zanimalo tudi:

Dojenje malčka – razkrivamo najpogostejše mite
So dojeni malčki bolj odvisni od matere?
Tako velik(a), pa se še kar doji?!
Odstavljanje
Dolgotrajno dojenje, zadojenci in čigava je mati?
Prispevek o dojenju malčkov v Tedniku RTV Slovenija
Kakšne barve je materino mleko?
Duda da ali ne?

Fotografija: Janko Ferlič, Unsplashed

Teden dojenja 2019: Opolnomočimo starše, omogočimo dojenje

Opolnomočimo starše, omogočimo dojenje

je slogan letošnjega tedna dojenja, ki ga obeležujemo prvi teden avgusta oz. oktobra.

Kot med drugim navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), bi mamice »potrebovale več učinkovite in pravočasne pomoči, konkretno podporo pri pridobivanju spretnosti dojenja in preverjene, točne in ustrezne informacije ter nasvete, kaj storiti v njihovem primeru. Da bi doječe matere dobile, kar potrebujejo, bi kazalo okrepiti svetovalne storitve strokovnjakinj in strokovnjakov za dojenje v zdravstvenem sistemu in zunaj njega ter okrepitev znanja o laktaciji in dojenju vseh zdravstvenih strokovnjakov, ki sodelujejo z družinami z dojenčkom.«

Kaj pomeni opolnomočiti [ang. to empower]?

Z znanjem in razumevanjem (o)krepiti človekovo moč in samozavest, da bo lažje (kritično) sprejemal odločitve in uveljavljal pravice – npr. na področju zdravja.

Ko gre za dojenje, starši ogromno odločitev sprejmejo preprosto zato, ker so povsem prestrašeni! Bojijo se, da bodo škodovali otroku. Dvomijo, da bodo zmogli, znali … Težko govorimo o opolnomočenju, ko pa so nekatere matere že v porodnišnici izpostavljene ustrahovanju, npr. s kontrolnim tehtanjem, vsiljevanju dodatka (v nečloveških količinah, nemalokrat zgolj “za vsak slučaj”), nastavkov, češ da imajo nenormalne bradavice, ali grožnjam, da ne bodo smele domov.

Koliko mamic je prepričanih, da imajo lenega dojenčka … Ali pa, da nimajo dovolj mleka … Ali pa, da njihovo mleko ni dovolj hranljivo … Le katera skrbna mamica bi pustila otroka lačnega?

Idealno bi bilo, da bi bile vse mamice deležne poenotenih nasvetov o dojenju, ne glede na to, na katerega zdravstvenega delavca bi naletele. Da bi bilo dojenje v zdravstvenih ustanovah prepoznano kot ena od nalog in bi bilo na voljo dovolj strokovnjakov in časa za svetovanje – ne pa, da pomoč pri pristavljanju pogosto izgleda tako, da sestra otroka prime za glavico in ga potisne materi v dojko.

Kot sem že pisala, se dojenja naučimo. Za razvoj materinskih/starševskih veščin pa poleg intuicije potrebujemo tudi znanje, prave informacije in podporo. Tako si bolj zaupamo in smo bolj brezskrbni, zato v starševski vlogi tudi bolj uživamo, kar pripomore h kakovostnejšemu življenju.

Kdo bo opolnomočil starše?

Izkušnje kažejo, da je veliko mamic oz. staršev še vedno prepuščenih sebi in svoji iznajdljivosti, vsaj kar zadeva dojenje. Žal nemalokrat prejemajo nasprotujoče si nasvete, zaradi česar so samo še bolj negotovi in zaskrbljeni. Razumljivo, saj se z otrokovim rojstvom življenje močno spremeni in čutijo veliko odgovornost, ko gre za novorojenčkovo zdravje in življenje.

Razveseljujoče je, da tudi NIJZ prepoznava potrebo po krepitvi znanja o dojenju pri strokovnjakih, ki prihajajo v stik z mladimi družinami. Upamo, da bo temu pomembnemu koraku sledile tudi spremembe v praksi. Dokler pa v samem sistemu izobraževanja strokovnjakov s področja zdravja ne bo sprememb, si najbrž ne moremo obetati hitrih sprememb.

Kam po pomoč pri dojenju?

Ključno je torej, da bi čim več staršev vedelo, da pomoč pri dojenju obstaja in se je tako kot na porod vredno pripraviti tudi na poporodno obdobje, ki zajema tudi dojenje.

Veliko praktičnih informacij najdete na moji spletni strani ter spletnih predavanjih in delavnicah. Toplo vabljeni!

 

Je uživanje placente v kapsulah varno?

Tudi pri nas je uživanje posteljice v obliki kapsul postalo moderno, za nekatere matere celo statusni simbol. Gre res za tisočletja staro tradicijo ali zgolj modno muho, ki nekaterim nudi možnost dodatnega zaslužka in občutek, da novopečena mamica prejme nekaj oprijemljivega?

Zaupaj si?

Zanimivo je, da nosečnicam in mladim materam po eni strani pravijo, naj zaupajo vase in modrost svojega telesa, po drugi strani pa osebe, ki naj bi podpirale fiziološki porod in čim lepši prehod v materinstvo, pogosto svetujejo jemanje placente v kapsulah. Kaj to pomeni? Da nas je narava sicer ustvarila za rojevanje, ampak bi bilo vseeno fino še kaj vzeti?

Osebno se mi med drugim zdi sporno, da se kapsule priporoča kot povsem naravne, čeprav je jasno, da brez ustrezne predelave placente ne bi bilo mogoče shraniti v kapsulah.

Zakaj?

Med najpogostejšimi razlogi, zakaj se nekatere matere odločijo za enkapsulacijo in jemanje placente, so pogosta napačna prepričanja, da naj bi uživanje placente v kapsulah preprečevalo poporodno depresijo, izboljševalo počutje, povečalo količino mleka in zaloge železa pri materi itd.

Strokovnjaki za dojenje jemanje kapsul placente odsvetujejo

Leta 2015, ko sem obiskala Mednarodni center za dojenje (International Breastfeeding Centre) v Torontu v Kanadi, je bilo eno od rutinskih vprašanj za doječe mamice v posvetovalnici prav uživanje kapsul placente, kar zaradi negativnega vpliva na tvorjenje ustrezne količine mleka že leta odsvetujejo. Do podobnih spoznanj prihajajo tudi kolegice iz drugih držav.

Pamet v roke!

Že res, da samice sesalcev po porodu posteljico požrejo. Po izkušnjah nekaterih žensk zaužitje majhnega koščka sveže posteljice kmalu po porodu pospeši okrevanje po porodu.

Kakorkoli – to nikakor ni enako kot uživanje predelane placente v kapsulah še dneve, tedne po porodu. Poleg tega  je jemanje placente povezano s tveganji za zdravje matere in dojenčka, o čemer piše patronažna sestra in svetovalka za dojenje Sarah Hollister, DMS, IBCLC (https://womenshealthtoday.blog/2018/01/21/a-lactation-consultants-perspective-on-placenta-encapsulation/), ki se je sistematično lotila omenjene teme in ga povzemam.

Kapsule placente ne povečajo količine železa in ne preprečujejo poporodne depresije

Dokazano je, uživanje placente v kapsulah ne vpliva na količino železa pri materah, pač pa v kapsulah od hormonov ostaneta progesteron in estrogen, ki kljub postopku predelave ostaneta aktivna. Znano je, da jemanje omenjenih hormonov v poporodnem obdobju pri ženski spremeni naravno hormonsko stanje.

Poporodna otožnost tri dni po porodu ni poporodna depresija, temveč normalen pojav. Poporodna depresija ni avtomatska posledica konca nosečnosti. Gotovo pa je neuspešno dojenje lahko eden od razlogov za depresijo oz. trpljenje, ker materi kljub včasih že nečloveškim naporom in prizadevanjem ni uspelo vzpostaviti dojenja – v resnici pa je bila edina napaka jemanje kapsul placente, za katere je bila prepričana, da ji bodo pomagale.

Kapsule placente ne povečajo količine mleka

Poleg fiziologije dojenja to dokazujejo tudi raziskave. Normalno je, da se količina hormonov, ki prevladujejo v nosečnosti, po porodu zmanjša – progesteron in estrogen sta potrebna v nosečnosti in zavirata prolaktin. Po porodu pridejo na vrsto drugi hormoni. Ko se po porodu količina progesterona in estrogena zmanjša, se količina prolaktina poveča in pride do navala mleka (laktogeneze II). Podobno kot zaostali delček posteljice (ki v maternici še naprej izloča progesteron) ali jemanje kontracepcijskih tablet, jemanje placente po porodu zavira prolaktin, kar lahko zmanjša količino mleka oz. do navala mleka sploh ne pride.

O tem poročajo številne svetovalke za dojenje. Vedno pa so in bodo tudi matere, ki se jim to ne zgodi – podobno kot npr. nekatere doječe matere lahko jemljejo progesteronske kontracepcijske tablete ali imajo vstavljen maternični vložek (mirena), pa imajo vseeno dovolj mleka. (O mireni v času dojenja: https://www.rumina.si/mirena-jaydess-in-dojenje/)

Uravnoteženo hormonsko stanje?

Ali to, da novopečena mamica še dneve, tedne ali celo mesece po porodu jemlje hormone, ki prevladujejo v nosečnosti, pomeni, da je njeno hormonsko stanje uravnoteženo? Estrogen in progesteron, ki sta steroidna hormona, gotovo lahko povzročita izrazito povečanje energije, o čemer pogosto poročajo po uživanju placente – toda ali je to naravno in zdravo stanje za žensko po porodu?

Upoštevati velja, da je z nadaljnjim vnosom estrogena povezano tudi povečano tveganje za trombembolijo (krvni strdki, kap), podobno kot pri estrogenskih kontracepcijskih tabetah.

Placenta v prahu tudi za otroke?

Nekateri priporočajo dajanje placente v prahu oz. tinkture dojenčkom in malčkom, ker naj bi pomagali proti kolikam in napadom trme, ne da bi preučili posledice uživanja progesterona in estrogena pri otrocih ali omenili, da se s kapsulami placente lahko prenašajo tudi bolezni.

Čigava je placenta?

Otrokova. Ta zanimivi organ skrbi, da otročiček dobiva hranila in kisik, ga (vsaj delno) varuje pred škodljivimi snovmi, ohranja nosečnost, pomaga, da se bo v prsih lahko začelo tvoriti mleko itd. V nekaterih jezikih placenta pomeni (ravna ali materina) torta, ker je podobne oblike. Večina zahodnih kultur placento definira kot medicinski odpadek, številne kulture, ki živijo sonaravno, pa s posteljico ravnajo spoštljivo in jo skladno s tradicijo po otrokovem rojstvu obredno zakopljejo na poseben kraj. Znano je tudi, da naj bi bilo drevo ali grm, posajeno nad placento, bolj zdravo, lepo raslo in hitreje obrodilo.

 

Povezavi do povzetka in članka Sarah Hollister, DMS, IBCLC (v angleščini):

https://static1.squarespace.com/static/537fb379e4b0fe1778d0f178/t/59b9b176a803bb401f2d9889/1505341814834/Health+Implications+to+Consider+with+Placenta+for+Consumption%2C+Researched_update.pdf

https://womenshealthtoday.blog/2018/01/21/a-lactation-consultants-perspective-on-placenta-encapsulation/

Ali materino mleko po določeni starosti otroka res nima več vrednosti?

V Sloveniji je zakoreninjeno prepričanje, da materino mleko po določeni starosti otroka nima več vrednosti – mnogi menijo, da po 12 mesecih.

To ne drži. Materino mleko je za malčka pomembno tudi s stališča hranilne vrednosti: še naprej zagotavlja pomemben del kalorij, vitaminov, mineralov in zaščitnih snovi, ki otroka ščitijo pred boleznimi. Idealno je, da otrok potrebo po dojenju preraste.

Sestava mleka se spreminja skladno z otrokovimi potrebami in vzorcem dojenja. Mleko ob bližajoči se odstavitvi (ang. »weaning milk«) pri malčkih vsebuje višje koncentracije protiteles – predvsem imunoglobulinov A (IgA). Materino mleko tudi po uvajanju goste hrane in v drugem letu otrokove starosti pokriva več kot polovico otrokovih potreb po cinku.

Materino mleko ima hranilno vrednost za malčka, učinek pa je odvisen od količine zaužitega mleka. Čim več mleka dobi otrok, tem bolje. Pomembna sestavina dojenja je tudi čustvena stabilnost, ki je je deležen otrok, saj dojenje otroka umirja.

Približno po prvem letu se poveča količina pomembnih dolgoverižnih maščobnih kislin, npr. DHA, ki so kritične za rast in delovanje možganov in živčnega sistema. Čeprav doječi se malčki lahko zaužijejo manj materinega mleka, raziskave kažejo, da povečane koncentracije dolgoverižnih maščobnih kislin zagotavljajo zadosten vnos. Uživanje omenjenih maščobnih kislin je optimalno, saj se pri človeku razvoj možganov nadaljuje v zgodnjem otroštvu. S trajanjem dojenja se zmanjšujejo tudi druga tveganja, npr. debelost in druge bolezni.

Dojenje je več kot zgolj samo materino mleko. Za malčka je dojenje pomemben vir ugodja, tolažbe in stabilnosti, posebej če je v stiski, se poškoduje, je bolan, utrujen, prizadet, preplašen ali pa se znajde v novem, neznanem okolju.

V času bolezni nekateri starejši dojenčki ali malčki preidejo na izključno dojenje. Poleg tega se aktiven otrok med fazami raziskovanja prek dojenja ponovno poveže z materjo. Dojenje malčka je osrečujoče in zadovoljujoče tudi za mamo, ki vidi, da zna zadostiti potrebam svojega otroka.

Dojenje med materjo in otrokom ustvari bližino, ki otroku zagotavlja čustveno stabilnost v času hitre rasti in razvoja. Dopuščanje, da otrok narekuje tempo odstavljanja, je izraz zaupanja. Prispeva k otrokovi samozavesti, saj se odstavi, ko je za to razvojno pripravljen. Mati, ki se odloči za naravno odstavljanje, nikdar nima težav z nesrečnim otrokom, ki se upira njenim prizadevanjem po odstavitvi.

In nenazadnje: le kako naj bi materinemu telesu uspelo tvoriti mleko brez vrednosti?


Sorodne teme:
So dojeni malčki bolj odvisni od matere? https://www.rumina.si/so-dojeni-malcki-bolj-odvisni-od-matere/
Tako velik(a), pa se še kar doji? https://www.rumina.si/tako-velika-pa-se-se-kar-doji/
Tednik: do katere starosti dojiti otroka? http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174412491
(Pre)dolgo dojenje?  https://www.rumina.si/wp-content/uploads/2014/09/Predolgo-dojenje1.pdf

So dojeni malčki bolj odvisni od matere?

Nekateri menijo, da so otroci, ki se dojijo po prvem letu, bolj odvisni od matere. Številne študije so pokazale ravno nasprotno: da zadovoljevanje otrokovih čustvenih potreb spodbuja njegovo samozavest in neodvisnost.

Judovska Tora, muslimanski Koran in Svetovna zdravstvena organizacija priporočajo vsaj dve leti dojenja, začenši s 6 meseci izključnega dojenja. Raziskave so pokazale, da je biološko normalno trajanje dojenja 6–7 let. Pri tej starosti namreč naravna potreba po sesanju izzveni, človekov imunski sistem dozori, mlečne zobe pa začnejo nadomeščati stalni. Upoštevajoč življenjsko dobo in druge dejavnike se vsi sesalci dojijo 6 do 7 človeških let. Seveda pa se v t.i. razvitem svetu kulturne norme lahko močno razlikujejo od bioloških.

Normalna potreba po dojenju je torej prisotna več let in otroci potrebujejo nadomestek, če so odstavljeni, preden potrebo po sesanju prerastejo. Med nadomestke sodijo npr. duda, steklenička, ninica ipd., do katerih je družba zelo tolerantna in jih obravnava kot nekaj samoumevnega.

Pri tem pridejo do izraza dvojna merila: nadomestki za dojenje so sprejemljivi, če pa je otrok (varno) navezan na svojo mamo, v naročju katere je tudi prek dojenja deležen vsega, kar potrebuje za normalen fizičen in duševen razvoj, pa to velja za nesprejemljivo – iz ankete (https://www.rumina.si/wp-content/uploads/2014/09/Predolgo-dojenje1.pdf) je razvidno, da je v Sloveniji ta meja pri 12 mesecih.

Kjer je zgodnje odstavljanje družbena norma, številne matere nevede spodbujajo odstavljanje tako, da dojenje nadomeščajo s stekleničko ali dudo. Včasih pa si mati napačno razlaga normalno vedenje pri otroku (npr. v starosti 9–12 mesecev: otrok se manjkrat želi dojiti, doji se krajši čas, med dojenjem ga več stvari zmoti) in meni, da je to znak pripravljenosti na odstavljanje. Otrok, mlajši od 12 mesecev, zaradi biološke potrebe po materinem mleku razvojno najverjetneje ni pripravljen na odstavitev.

Skladno s filozofijo organizacije La Leche League International, ki velja za svetovno avtoriteto na področju dojenja, je idealno, da otrok potrebo po dojenju preraste – se pravi, da odstavljanje poteka na otrokovo pobudo.

Večina mater v zahodnem svetu ne pričakuje, da bo dojila malčka, vendar se preprosto sproti odziva na otrokove potrebe kot naravni del materinstva. Materin namen, da bo dojila, je edini najpomembnejši dejavnik pri odločitvi, ali bo dojila in kako dolgo bo dojila. Na njen namen v zvezi z dojenjem pa vplivata predvsem odnos do sebe in samozavest ter družbena podpora. Matere, ki dojijo malčke, potrebujejo zagotovilo, da je to normalno in naravno. Čim večjo podporo ima mati pri dojenju, večja je verjetnost, da bo z dojenjem nadaljevala.

Sorodne teme:
Tako velik(a), pa se še kar doji? https://www.rumina.si/tako-velika-pa-se-se-kar-doji/
Tednik: do katere starosti dojiti otroka? http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174412491
Bo moj otrok razvajen? https://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/
Ali skupno spanje otroka ovira pri tem, da postane neodvisen? https://www.rumina.si/ali-skupno-spanje-otroka-ovira-pri-tem-da-postane-neodvisen/

Ninice, dude in stekleničke – jih otrok res potrebuje?

Pogosto slišimo ali beremo, naj otroku damo ninico, dudo ali stekleničko, da se bo lažje umiril, potolažil. Ker so v naši kulturi nadomestki za mamo tako zakoreninjeni in splošno sprejeti, se najbrž bolj malokrat vprašamo, zakaj.

Zakaj otrok potrebuje ninico, če sploh? Če je namen tolažba – to pomeni, da je otrok žalosten, nesrečen, nezadovoljen, kajne? In zakaj bi bil dojenček žalosten, nesrečen, nezadovoljen?

Običajno zato, ker se ne počuti dobro, ko je odložen, ker ne zmore biti sam, ker za normalen razvoj tako zelo potrebuje dotik, toplino, bližino in občutek varnosti. Ker je materino telo dojenčkovo naravno okolje. Večina dojenčkov je najsrečnejših in najbolj zadovoljnih prav v maminem naročju.

Na srečo danes vedno več staršev ve, da so otrokove biološke potrebe pogosto drugačne od družbenih pričakovanj in se požvižgajo na strokovno popolnoma neosnovane pripombe, kot so, da je/bo otrok razvajen, da ne bo samostojen, da ga ovirajo pri razvoju ipd. (https://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/)

Številni otroci nimajo nobenega od nadomestkov za mamico, pa jim gre odlično!

Ti otroci najbrž ne bodo prav dobri potrošniki, ker poznajo »pravo« stvar, »pravi« občutek varne navezanosti na primarnega roditelja, kar je običajno mama – zato se ne bodo zadovoljili s cenenimi nadomestki in se jim ni treba zatekati k sesanju roba odejice ali dude in stiskanju plišaste igračke, medtem ko ima mama “pomembnejše” delo.

Vsi želimo le najboljše za svoje najmlajše, kajne?

S tem se gotovo vsi strinjamo. Vprašanje pa je, kaj smo pripravljeni za to storiti. Včasih je zelo naporno biti mama: ni dopusta, ni premora, mladiček nas nenehno potrebuje, ponoči in podnevi, kar nas (sploh če nimamo podpore in smo cele dneve same), lahko pripelje v stisko. Toda če nam je v interesu otrokovo zdravje: je res lažje dati stekleničko oz. dudo – kljub številnim negativnim stranskim učinkom? Ali pa je problem v našem dojemanju, kaj je normalno: pogosto dojenje, potreba po bližini podnevi in ponoči? Ko enkrat dojamemo, kaj je normalno, ugotovimo, da je materinstvo z dojenjem najpreprostejši način, kako poskrbeti za naraščaj … (https://www.rumina.si/kaj-potrebujejo-dojencki/)

Starši lahko, dojenček pa ne?

Kako čudna družba smo, priča tudi dejstvo, da starši običajno spijo skupaj (Ja, kje pa?): pravijo, da ne toliko zaradi spolnosti, kot zaradi prijetnega občutka povezanosti in bližine – medtem ko od dojenčka ali majhnega otroka pričakujejo, da bodo (za)spal čisto sam in morda celo v ločenem prostoru. Saj ima ninico, kajne?

Kaj pa uvajanje v vrtec?

Bo otroku brez ninice težje? Mnoge mame dojenih otrok uvajanju namenijo dovolj časa, tako da je prehod za otroka (in zanje) bistveno manj stresen. V varstvu otrok poišče in se (srčno upamo) naveže na zaupanja vredno osebo, ki se odziva na njegove potrebe. (https://www.rumina.si/dojenje-in-uvajanje-v-vrtec/)

Simboli so močnejši od besed!

Na vsakem koraku vidimo stekleničko kot simbol za dojenčka in vse, kar je z njim povezano: tako so v okviru javnih stranišč običajno označeni prostori za previjanje, celo dojenje (le kdo bi jedel na stranišču ali poleg koša za umazane plenice – kaj šele dojil ali hranil otroka?!), najdemo jih na voščilnicah, med emoji in še kje.

Če želimo normalizirati dojenje, naj postane vidno – torej del vsakdanjega življenja. Začnimo se zavedati lastne vrednosti! Saj poznate rek: »Roka, ki ziblje zibelko, ziblje svet.« Včasih mi je kar hudo, ko kliče kakšna mama in polna občutkov krivde reče, da cele dneve samo doji in “ničesar ne naredi”. Žal mi je, da se ne zaveda, da je ona otročičku cel svet in da je neprecenljiva. In dokler se mame ne bomo zavedale, kako čudovita so naša telesa, da dojenčku še dolgo po rojstvu lahko nudimo vse, kar potrebuje, kako neprecenljiv je naš dotik, bližina in občutek varnosti, ki jih dajemo, nas tudi drugi ne bodo cenili. Prav vsi lahko prispevamo k spremembam na bolje, začenši zdaj, takoj.

Stisnite svojega mladička, veliko ga pestujte in nosite in se crkljajte ter uživajte!

Doji le vsak drugi dan po 5–10 minut

Ko gre za sesalce, me posebej zanima, kako skrbijo za svoje mladičke …
V Naravoslovnem muzeju na Dunaju sem izvedela, da tale ljubka živalca tupaja živi v deževnih gozdovih Indokine, Malezije in Indonezije. Spada med sesalce in na zanimiv način skrbi za mlade.
Skoti 1–3 mladiče, ki so pri 4 tednih že samostojni in zapustijo gnezdo. V tem mesecu dni jim mati posveti zgolj pribl. 1,5 h časa. Materino mleko vsebuje toliko maščobe in beljakovin, da jih mama doji le vsak drugi dan, in to samo po 5–10 minut.
Nič pa ni pisalo, na kateri strani, haha …

Od kdaj dojenčki spijo sami?

Od nekdaj so človeški mladički spali pri starših. V večini južne Evrope, Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike starši spijo z dojenčki.

V številnih kulturah je skupno spanje norma, dokler se otroci ne odstavijo, pri nekaterih pa se nadaljuje še dolgo po odstavljanju. Japonski starši (ali stari starši) pogosto spijo v bližini otrok vse do najstniških let; na enem ‘bregu’ spi mati, na drugem oče, vmes pa teče ‘reka’ otrok.

Pred 70 ali 80 leti pa so v zahodni družbi, ki je močno poudarjala dojenčkovo samozadostnost, domnevali, da je zgodnje nočno ločevanje dojenčkov od staršev nujno za vzgajanje srečnih, samozavestnih, čustveno zdravih in neodvisnih bodočih odraslih, obenem pa od energije prekipevajočih staršev, ki zadovoljni živijo nočno življenje, ločeni od otrok. Samotno spanje se je spodbujalo skupaj z umetnim hranjenjem po urniku na zgodovinsko novih zamislih brez znanstvenih dokazov: »Pediatri in strokovnjaki za vzgojo so zmotno trdili, da to spodbuja otrokovo sposobnost samopomirjanja, kar naj bi povzročilo, da bodo otroci odrasli v neodvisne odrasle,« opozarja avtor knjige Spanje z dojenčkom in raziskav o spanju dojenčkov, dr. McKenna, ki je ugotovil, da priporočila ne temeljijo niti na empiričnih laboratorijskih ali drugih raziskavah o dojenčkih niti na medkulturnih spoznanjih:
»V študijah  ni bilo ničesar, kar bi odražalo, kar so sodobne nevrobiološke in psihološke raziskave pokazale o biologiji človeških otrok in vlogi materinega dotika pri spodbujanju rasti in dobrega počutja človeškega mladička.«

***

Iz knjige Spanje z dojenčkom (James J. McKenna)
https://www.rumina.si/izdelek/spanje-z-dojenckom/