20 pripomb o dojenju, ki gredo mamicam najbolj na živce

20 pripomb o dojenju, ki gredo mamicam najbolj na živce

Ko gre za dojenje, ima seveda skoraj vsakdo svoje mnenje. Tako kot večina staršev pa so tudi doječe mamice pogosto deležne kakšnega komentarja ali nasveta – čeprav zanj niso prosile. Kateri komentarji oziroma miti o dojenju jim gredo najbolj na živce?

1. A spet/še kar dojiš?

2. Imaš dovolj mleka?
In kasneje: Pa še imaš mleko?

3. Kolikokrat pa dojiš?
In seveda, logično nadaljevanje: Koliko časa na vsaki strani?

4. Pa si prepričana, da dobi dovolj?
In potem tisto o prednjem in zadnjem mleku: Si prepričana, da na vsaki strani dojiš dovolj dolgo, da dobi tudi tisto mastno, bolj kalorično zadnje mleko?

5. Kako pa veš, koliko popije?

6. Ne bi za vsak slučaj dala še malo po steklenički?

7. Te nič ne boli, ko kar naprej dojiš?

8. Pa lahko to ješ/piješ, če dojiš?

9. Daj mu/ji stekleničko, da boš lahko kam šla!

10. Te nič ne skrbi, da se ti bodo zaradi dojenja povesile prsi?

11. Če je stalno na prsih, se bo razvadil(a).

12. Najbolje, da ukineš nočno dojenje, pa bo spal(a).

13. Zvečer daj stekleničko ali kaj gostega, da bo dlje časa mir.

14. Joj, kako je suhcen(a)!
Da ni tvoje mleko preveč vodeno?!

15. Joj, kako je zalit(a)!
Raje mu/ji daj dudo, da se ne bo prenajedal(a).

16. Ne dovoli, da te ima za dudo!

17. Kaj ni že čas, da poleg tvojega mleka dobi še kaj drugega?

18. Kako dolgo pa misliš (še) dojiti?

19. A ni že prevelik(a)?

20. No, sama nisem dojila, pa so moji otroci čisto v redu.
Ali pa: Tudi ti si bila dojena samo 3 mesece, pa si vseeno čisto v redu.

Vabljeni  k poslušanju podcasta s komentarji:

*
Sem še kaj pozabila? Piši mi

Za bolj zdrave ritke, zdrav planet in lepši svet!

Za bolj zdrave ritke, zdrav planet in lepši svet!

Pa vendar se premika! In to na bolje! Irena in Aleš Rupar s slavnimi plenicami Racman premikata svet na bolje – v podcastu prisluhnite, kako so slovenski izdelki Racman prerasli Slovenijo, osvojili Evropo in si utirajo pot na ameriški trg. Pa o tem, kako nas ženske materinstvo pregnete in prekali, kar se odraža tudi na poklicni poti …

Kdo pa misliš, da bo danes pral plenice?

Z Ireno sva se pogovarjali, kako sta z možem začela svoj posel, ubrala povsem samosvojo pot, verjela vase. Ko sta pred približno 20 leti sešila prve Racmanke, so se nad krojenimi pralnimi plenicami iz naravnih materialov navduševali le redki – bližnji so ob Irenini in Aleševi ideji, namreč da bi s tem ustvarila svoj posel, sprva nejeverno zmajevali z glavo.

Damo kaj nase?

Danes pa izdelke Racman (poleg plenic tudi posteljne podloge, slinčke, vložke, prsne blazinice, kozmetične blazinice, pralne brisačke itd.) uporablja vedno več osveščenih staršev in vrtcev, ki jim je mar, kaj dajejo nase in svoje najmlajše, s tem pa obenem prizanašajo tudi okolju.

Na tone zavrženih plenic za enkratno uporabo

Ste vedeli, da vsak dojenček, povit v plenice za enkratno uporabo, v povprečno 2,5 letih uporabe pridela okoli 1.000 kg umazanih plenic, ki končajo v smeteh? V Sloveniji to pomeni kar 20.000 ton zavrženih plenic letno.

2–4 % slovenskih otrok je povitih v pralne plenice, kar pomeni za 400 do 800 ton manj odpadkov na leto! Vsaka plenica šteje.

Otroci in materinstvo nas pregnetejo, izklešejo

Irena, uspešna podjetnica in mama petih otrok nam je zaupala, kako se ji je z rojstvom prvega otroka odprl nov svet. Postala je ena prvih svetovalk za dojenje pri La Leche League v Sloveniji, ki je kot prostovoljka v več kot 15 letih pri dojenju pomagala nešteto materam in vzgojila največ svetovalk za dojenje pri nas.

Uživa, ker je tudi pri poslu ostala v stiku z mamicami, ekološko osveščenimi ženskami, ki se vedno bolj navdušujejo nad uporabo izdelkov za večkratno uporabo iz naravnih materialov.

Irena pravi, da nas otroci in materinstvo pregnetejo, izklešejo, da smo občutljive na signale, ki nam pridejo nasproti, obenem pa močne, ker vemo, da moramo vztrajati, iščemo nove rešitve in spet vztrajamo – to pa se odraža tudi v našem poklicnem življenju.

Naj vas z njeno navdihujočo mislijo: »Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa vsakdo naredi en majhen korak, da bo svet lepši za naše in druge otroke. To nas potem tudi razveseljuje!« povabim k poslušanju zanimivega pogovora:

*
*

Naslovna fotografija: Plenice Racman, Viral d.o.o.

Materinstvo: vsi prodajajo srečo, stisk pa je veliko

Materinstvo: vsi prodajajo srečo, stisk pa je veliko

Obdobje nosečnosti, poroda in življenja z dojenčkom je verjetno najranljivejše obdobje v življenju ženske, para, družine – polno sprememb, iskanja, rasti, veselja, navdušenja, pa tudi hudih stisk in preizkušenj, v katerih se mnoge mamice znajdejo same, čeprav niso edine. Psihoterapevtka Vita Rozman, ki je tudi sama mamica, pravi, da je materinstvo največja sprememba v življenju. Dodaja, da na nobenem obcestnem plakatu ne govorijo o stiskah mamic – vsi prodajajo srečo, stisk pa je veliko in ženska naj jih ne zanemarja … Vas zanima, kaj zanimivega in spodbudnega je še povedala? Vabljeni k branju!

Draga Vita, kdo si in kaj počneš?

Sem psihoterapevtka, pomagam ljudem pri povečevanju kvalitete življenja ter v življenjskih stiskah, ki jih sami ne znajo ali ne zmorejo razreševat. Z vsem svojim znanjem in izkušnjami sodelujem z ljudmi pri odkrivanju potencialov, ki jih nosi vsak od nas v sebi in možnostih njihovega udejanjanja. Človek potrebuje vzpodbudo, negovanje, zaupanje, da potenciale lahko začuti v sebi in jih tudi živi v svojem življenju.

Kaj je tvoj veliki ZAKAJ? Zakaj počneš, kar počneš?

Ljudje so me zanimali že kot majhno deklico. Rada sem opazovala njihovo obnašanje, reakcije, občutja, ki sem jih prepoznavala na njihovih obrazih in telesih. Razmišljala sem o teh vtisih, o očetu, mami ter drugih sorodnikih.

Pa si že od nekdaj sanjala, da boš postala psihoterapevtka? Kdaj si prvič začutila ta klic? Kdo ali kaj te je pripeljalo na to pot?

Psihoterapevtka sem, ker me delo z ljudmi od vsega, kar počnem, najbolj zanima. Rada raziskujem skupaj z ljudmi, se učim, izpopolnjujem. Vem, da lahko ljudem pomagam in skupaj z njimi delam dobre stvari.

V času študija socialnega dela sem imela odlična predavanja, ki so segala na področje psihoterapevtskega dela z ljudmi. Takšno delo me je prevzelo in začela sem z aktivnim prostovoljstvom na večtedenskih socioterapevtskih taborih z otroci in mladostniki, sodelovati pri zdravljenju odvisnikov od prepovedanih drog ter s preživelimi po spolni zlorabi. Pri tem delu so bili izzivi takšni, da sem se tudi jaz odločila podati na pot raziskovanja sebe. Leta 1997 sem se odločila vstopiti v psihoterapevtsko skupino. To je bil velik in ključen trenutek v mojem življenju. To je bila prva psihodinamska telesno usmerjena psihoterapevtska skupina v Sloveniji. Skupino sta vodila terapevta, ki sta me s svojim načinom dela navdušila za psihoterapevtski pristop. V skupini sem ogromno pridobila zase, gnalo me je naprej, da tudi jaz dobivam znanje in z njim pomagam ljudem.

Prevzela me je izkušnja, kako lahko psihoterapevtsko raziskovanje pomaga človeku odkriti njegove potenciale, za katere niti slutil ni, da jih ima. S pomočjo čutenja ljubezni in opore jih človek lahko začuti in dovoli živeti. Človek, ki se odloči za psihoterapevtski proces, pride vanj z vso svojo občutljivostjo in ranjenostjo, slabimi občutki o sebi, potrebuje spoštovanje, tenkočutnost v stiku.

Zelo sem vesela, da moja ljubezen do načina dela, na katerega delam, pomaga ljudem, da ozaveščajo svoje življenje in načine delovanja, razmišljanja in čustvovanja ter da vidijo, da je možno izplavati iz težkih situacij, v katerih so se znašli.

Komu pomagaš?

Name se obračajo ljudje, ki želijo izboljšati kvaliteto svojega življenja ali pa so se znašli v življenjski stiski, začaranem krogu, iz katerega sami ne zmorejo. Težave se pojavljajo v odnosih – v partnerstvu, na delovnem mestu, družini.

Kaj je tvoj domači teren, kaj s kom najraje delaš, kaj te navdušuje?

Rada delam z vsemi, ki pridejo v mojo prakso. Vsak človek si zasluži in potrebuje spoštovanje in pozornost drugih ljudi. Nekateri se lažje odprejo, lažje zaupajo, drugi pač počasneje in težje zaupajo, ampak nič zato. Vsak odziv ljudi, ki se odločijo poiskati pomoč zase, ima svoj »zato« in ta ima v sebi skrite zdravilne potenciale za tega posameznika.

Pomagaš tudi ženskam, parom v pričakovanju dojenčka, ženskam s travmatično porodno izkušnjo?

Da. Kar nekaj žensk je želelo pomoč v času nosečnosti. Morda je bila nosečnost prva in so bile prestrašene, potrebovale so oporo, razbremenitev, želele so ubesediti, kar so zadrževale znotraj sebe. Potrebovale so oporo v raziskovanju najboljšega zase: kako se pogovoriti z možem, kako izraziti v službi svoje potrebe, ugotoviti, kako in kje bi rada rodila otroka …

Prvi trenutki po rojstvu so najpomembnejši. Nikoli ne bodo povrnjeni, če so zamujeni, to je dejstvo. Tu smo še živalski. Če gredo stvari v nepredvideno smer, če pride do carskega reza ali česa drugega, kako si takrat pomagamo. Meni se zdi zelo pomembno, da je ženska psihološko dobro pripravljena na porod, da je zavestna, da ima podporo zase, da je sproščena. Da je z načinom, ki ga je izbrala, mirna. Veliko je žensk, ki verjamejo, da bodo že v porodnišnici poskrbeli zanjo, bolj so usmerjene navzven, zanašajo se na »rešitev« od zunaj, sploh ne računajo nase, ostajajo nemočne. Si lahko predstavljate njeno izkušnjo? Takih ženskih zgodb je nešteto. Samo vprašanje »Kdaj boš imela pa drugega otroka?« je lahko zanjo res stiska. Nobenega otroka več ne želi, saj je bilo na porodu tako grozno! In tako ostane v njej lahko za vedno. Raztrganine na telesu in tudi v srcu, trpljenje, nemoč …

Spominjam se, kako sem se pogovarjala s starejšo gospo, imela je skoraj 90 let. Rodila je pet otrok, vse doma, pri nekaterih porodih je bil ob njej mož ali porodna babica iz vasi ali pa kar je rodila kar sama. Kljub letom se je živo spominjala detajlov … snega, mraza. Ko je govorila o tem, je bila ponosna nase.

Ženske, ki imajo težke izkušnje v nosečnosti ali porodu, potrebujejo pomoč, da spregovorijo o izkušnjah, ki so jih doživele. Te izkušnje zaznamujejo njo in njen odnos do otroka. Psihoterapevtsko raziskovanje teh izkušenj je velika priložnost za njeno rast in iskanje stika z otrokom.

Pomembno je delo z mamami, ki so imele rizično nosečnost, ki je bila prežeta s strahovi glede samega preživetja otročka, z mamami, ki so rodile nedonošenčke. Velike travme doživljajo ženske, ki so rodile prezgodaj, ženske, katerih otroci so po porodu tako ali drugače življenjsko ogroženi. Pomoč potrebujejo tudi ženske, ki so otroka izgubile med nosečnostjo, ob porodu ali po porodu.

Premalo se javno govori o stiskah mamic. Na nobenem obcestnem plakatu ne govorijo o stiskah mamic, vsi prodajajo srečo. Stisk pa je veliko in ženska naj jih ne zanemarja. Ta čustvena teža oblikuje njen odnos do sebe. Ženska naj tega nikar ne zanemarja v smislu: »Ah, saj bo.«. Njena travmatična izkušnja ostane v njej. Lahko traja leta, da se ženska odloči poiskati pomoč.

Je takšnih stisk veliko? Zdi se mi, da je to en velik tabu. Se ljudje sramujejo poiskati pomoč ali povedati drugim, da so v stiski? Se bojijo, da bodo stigmatizirani? Kakšne so tvoje izkušnje?

Stiske so različne in jih je zelo veliko. Pomoč si poišče vedno več ljudi, vendar so različni razlogi, zakaj je to težko: sram, občutki krivde, mišljenje, da jim pomoč ne pripada, da njihova stiska ni dovolj velika, da bi bila vredna pozornosti, ljudje včasih ne znajo ubesediti stisk, čeprav jih jasno čutijo.

Vsakega, ki vstopa v psihoterapevtski proces, je tudi strah. Novosti so lahko zanimive, privlačne, obetajo boljše življenje, razbremenitev, ni pa nujno. Novosti prinesejo negotovost. Naša osebna mreža, ki smo jo spletli znotraj sebe, se zamaje, vnesemo nemir v svoj sistem, ki je potencial za boljše, je pa tudi cona neugodja, nemira, negotovosti.

Stigme glede samega iskanja pomoči ni več toliko. Sedaj pa postaja vedno bolj običajno, da si človek poišče pomoč. Pritiski življenja so vedno večji, dobro je, da je psihoterapevtov vedno več.

Hitrost napredovanja v psihoterapevtskem procesu ni bistvena, tako kot ne pri porodu. Pomembno je počutje, potek, ne hitenje. Kaj najbolj deluje v psihoterapevtskem procesu? Tehnika, pristop nista tako pomembna. Bistveno za rast v procesu so korektivne izkušnje v stiku, to najbolj zdravi – terapevtovo sočutje, zanimanje za človeka, radovednost ter zaupanje in spoštovanje klientovih izbir in sposobnosti vodenja lastnega življenja.

Tudi pri nosečnicah je tako, izbrala je svojo pot poroda, čeprav jo je kasneje morda obžalovala, vendar pa je bila zanjo ta njena izbira v tistem trenutku najboljša.

Tudi sama si mamica. Se ti zdi, da so tvoje poslanstvo sooblikovale tudi tvoje materinske izkušnje? Kakšen od tvojih AHA-jev? Uvidov, razsvetljenih trenutkov?

Seveda. Podati se na pot materinstva je največja sprememba v življenju. Prepotovati pot od tega, da sem prej skrbela le zase in svoje počutje, do tega, da sem postavila na prvo mesto svojega otroka, ki brez dojenja, previjanja pleničk, ljubkovanja, ne bi preživel. Kakšna sprememba! Dve izkušnji materinstva sta močno vplivali na moje življenje in delo. Moje zanimanje za doživljanja žensk se je močno povečalo.

Lahko povem, da imam dve zelo različni izkušnji priprav na porod ter dve različni izkušnji poroda, v dveh zelo različnih porodnišnicah.

Kako si se pripravljala?

V času druge nosečnosti sem poiskala pomoč psihoterapevtke, s pomočjo katere sem nežno, v mojem ritmu raziskovala občutke in potrebe, ki so se porajali. Občutek, da imam ob sebi stabilno oporo, mi je vlival zaupanje, da bom zmogla vse na moji poti. Res sem.

Pri pripravah sem se poglobila v knjige Ine May Gaskin, ki me je navdušila s svojim pristopom do žensk in rojevanja. Podkrepila je mojo vero v žensko in njeno telo. Dvakrat sem se udeležila porodnih konferenc, kjer sem srečala fantastične ameriške porodne babice, ki so imele neverjetna znanja o povezanosti psihološkega stanja ženske ter delovanja njenega telesa. Škoda, ker smo ženske izgubile ta vedenja. Porod je naraven dogodek.

S katerimi stiskami se najpogosteje soočajo ženske v času nosečnosti in po porodu?

Stisk je ogromno, so raznorazne in večplastne.

Ženske smo pod velikim pritiskom nujnosti uspeha. Na primer, kako naj ženska, ki je zanosila in se sprašuje, kako z ljubeznijo sprejeti otročka, ki raste v njej, če pa ima hude težave s tem, da so ji ljudje zasedali ali pa še vedno zasedajo njen notranji, psihični prostor. Rabi čas in prostor, da sprejme bitjece, da ga bo sploh lahko imela rada, da se bo odprla zanj. Kako naj si pomaga v tej situaciji, ko si že v drugih ne zna?!

Čustvene stiske so, saj se moč čustvovanja okrepi, morda dvomi v svoje materinske sposobnosti, ne ve, če se bo znala ustrezno odzivati na otroka, saj sama nima izkušnje, da bi se nanjo njeni najbližji znali ustrezno odzvati, morda s partnerjem čustveno nista najbolj usklajena.

Bi nam zaupala kaj več?

Stiske, strahovi so glede njenega in otrokovega zdravja, kako bo potekal porod, bodo do nje v porodnišnici spoštljivi, bo imela oporo v partnerju. Veliko je žensk, parov, ki v strahu pred porodom kar obtičijo, zamrznejo in se nanj ne pripravljajo. Rojstvo otroka je za njih seveda vesel in potencialno tudi boleč, lahko travmatičen dogodek. Kaj se je zgodilo s telesom rojevajoče ženske, kakšne posledice je na njej pustil porod, kako bo ona s to izkušnjo živela naprej? Nekaj staršev na vprašanje, kdaj bo pa naslednji otrok, pove, da je bila ta izkušnja tako težka, da ne želijo še enkrat iti skozi to in ne bodo imeli nobenega otroka več. Ti občutki ostanejo v njih in se prenašajo (projecirajo) na otroka. Sporočilo zanj je, kako je bilo težko … Porod je res ena težka izkušnja.

Obdobje po porodu, ko je otroček sedaj tukaj, je spet polno izzivov. Kako se bo mama (ali oče) odzival na otroka, je odvisno tudi od izkušenj odzivanja staršev na njene otroške potrebe, od njene skrbi za svoja čustva v odrasli dobi. Morda se ne zna ustrezno odzivati na potrebe otroka, morda jo nebogljenost ali predanost otroka razjezi, spravi v stisko in se boji, da bo izbruhnila in poškodovala otroka.

Ženske smo zaposlene, kreativne, dejavne v službah, po porodu pa, ko pridemo domov, vse to nekako odpade. Pride čas za nekaj novega. V moji praksi z ženskami ugotavljamo, da je nekaj tako preprostega, kot je počivanje, ležanje pravzaprav velik problem. Ogromno žensk se ne zna uleči in počivati v tišini. Ko otrok počiva, spi, je čas tudi za njeno počivanje. Za vsa gospodinjska opravila bo v življenju še obilica časa.

Kaj pa preventiva? Preprosto čakati ali pa bi vendarle lahko kaj ukrenili, da bi stiske preprečili?

Stiske se da preprečiti ali vsaj omiliti. Človek lahko pomaga drugemu človeku na človeški način. Nujno je opozarjanje na njih na sistemskem nivoju. Ženskam je potrebno ponuditi mnogo več kot le ginekološke preglede, sploh v časih tesnobe korona ukrepov. Nujna je možnost sodelovanja ženske s porodnimi babicami, psihološkimi službami, da ji dajo informacije, ki jih potrebuje in nudijo oporo.

Ena od stisk je tudi poporodna depresija, ki naj bi prizadela okoli 20 % mamic. V šolah za starše in pripravah na porod o tem praviloma ni govora. Bi morali vsebine duševnega zdravja tudi vključiti v priprave na porod?

Stiske bi vsekakor morale biti imenovane in obravnavane. Moralo bi se govoriti o težavah, ki ženske prizadenejo, da bi jih že same in njihovi partnerji prepoznali in ukrepali. Organiziranega prepoznavanja težav in pomoči glede njih je premalo. Aspekt duševnega zdravja ženske je premalo izpostavljen.

Glavno tveganje za poporodno depresijo je nediagnosticirana depresija v času nosečnosti.

Poporodna depresija vpliva ne samo na počutje mame pač pa tudi na zdrav razvoj otroka. Iz nje se razvije navezanost s pomanjkanjem občutka varnosti in povečanjem nevarnosti za čustvene probleme otrok. Čustvena, praktična ter tudi psihoterapevtska pomoč družinam, kjer se poporodna depresija pojavi, bi morala biti sistemsko podprta.

Mamice v stiski dostikrat ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Pogosto okolica njihovo spremenjeno vedenje in čustvovanje pripiše »hormonom«, porodu, utrujenosti … Češ da bo že minilo. Kako je s tem?

Ženska že s tem, ko postane mama, potrebuje pomoč. Biti mama pomeni celodnevno delo. Včasih je mama imela pomoč sorodnikov, svoje mame, sester, tet, danes pa ženska kmalu po prihodu domov ostane sama. Zmotno je razmišljanje, kako je njej lepo, ko je doma. Ženska cel dan posveča pozornost otroku, ponoči bedi, prihaja do izčrpanosti, ne dobiva toliko, kot daje, prilagaja se njegovemu ritmu, svoje potrebe zanemarja.

Poporodno obdobje močno vpliva na uspešnost ustvarjanja diade med mamo in otrokom ter na čustven razvoj otroka. To je res pomembno obdobje razvoja otroka. Če otroček še ne govori in nam ne daje nekih očitnih znakov doživljanja, še ne pomeni, da ne čuti. S celim telesom zaznava.

Ste vsi psihoterapevti enaki? Morda si laiki to predstavljamo filmsko – psihoterapevta z blokom in svinčnikom v roki in klienta, ki leži na kavču. Radovedna sem: ali tvoji klienti tudi ležijo, haha?

Danes na svetu obstoja kakšnih 250 psihoterapevtskih pristopov. To polje je res pisano.

Ja, kavč še obstaja pri določenih terapevtih in služi svojemu namenu, moji klienti in jaz pa udobno sedimo. Blok imam, vanj pa pišem po srečanju in pred srečanjem, ko se pripravljam na srečanje.

Torej. Veliko je psihoterapevtov in »psihoterapevtov«. Kje si se izobraževala, lahko razložiš – kako naj navadni smrtniki vemo, kdo je zaupanja vreden strokovnjak na tem področju? Če sem prav razumela, to področje pravno ni urejeno in je psihoterapevt lahko praktično skoraj vsak?

Psihoterapevtska dejavnost v Sloveniji zaradi različnih dejavnikov ni ustrezno pravno urejena. Izobraževanja pa so urejena in dokazljiva. Jaz sem začela svoje izobraževanje leta 1997 v Sloveniji, izobraževala sem se tudi na Nizozemskem ter v Berlinu. Leta 2010 sem pridobila diplomo EAP (Evropsko združenje za psihoterapijo) ter certifikat ECPP (Evropska konfederacija psihoanalitsko usmerjenih psihoterapij). O terapevtu povesta, da ima ustrezno teoretično znanje, lastno izkušnjo v psihoterapevtskem procesu ter že kar nekaj opravljenega dela kot psihoterapevt.

Vsak, ki se odloči, da se bo vključil v psihoterapevtski proces, lahko povpraša psihoterapevta, kakšno ima izobrazbo, kakšne so izkušnje, kakšen je njegov način dela. Prav tako je pomembno, da sodelujemo s terapevtom, ki mu zaupamo in se ob njem počutimo varne, da lahko z njim spregovorimo o vsebinah, ki jih sicer z drugimi ljudmi ne moremo.

Izobrazba, usposobljenost in sočutje so zelo pomembni, saj ljudje pridejo v terapevtski proces tudi s hudimi težavami, ki zahtevajo strokovnjaka, ki jih zazna, prepozna in pravilno obravnava.

Kaj pa delaš, ko ne delaš? S čim si napolniš baterije? Kaj pospeši tvoj srčni utrip in ti pričara nasmeh?

Rada sem doma, na vrtu, z družino, berem, hodim v naravo, odkrivam nove kraje.

Bi še kaj dodala?

Rekla bi, naj bo ženska pozorna na svoje počutje v času nosečnosti, naj poskrbi za svojo umirjenost in stabilnost, naj si poišče pomoč, oporo, če ne more sama. Zdaj je dobra priložnost, ne bo ji žal.

Občudujem vse ženske, ki se srčno trudite za mame, očete in otroke izven obstoječega sistem zdravstvene skrbi. Vedno sem prevzeta, koliko znanja imate, koliko pomembnih podrobnosti o dojenju veste. Upam, da boste zdravstvenim delavcem lahko predale svoje znanje.

Zahvaljujem se ti za zanimive odgovore in ti želim veliko vetra v tvoja jadra.

S psihoterapevtko Vito Rozman se lahko povežete tule.

Fotografija: Polina Tankilevitch (Pexels)

Otrok ima mamo za dudo?

Otrok ima mamo za dudo?

Celo nekateri strokovnjaki, ki naj bi imeli veliko znanja tudi o dojenju, žal širijo napačne informacije. Na primer, da je treba pri določeni starosti otroka omejiti dojenje. Ali pa, da ima otrok mamo za dudo in jo izkorišča. Kako je s tem?

Neka bodoča mamica mi je pisala:

Malo sem zmedena glede dolžine dojenja. Po spletu okoliščin sem začela opravljati študentsko delo pri MNRI specialistki, sedaj sem tu že kakšno leto in se v tej smeri tudi sama izobražujem. Moja predpostavljena ima ogromno znanja na tem področju in ve marsikaj tudi o vzgoji otrok, med drugim tudi o dojenju in mi je rekla da se doji prvih 6 mesecev, potem 6 mesecev samo zjutraj in zvečer in potem še zadnjih 6 mesecev samo zjutraj ali samo zvečer (sem že pozabila, katero opcijo je povedala) … Pravi, da če se otrok dlje doji, da ima mamo za dudo, da jo tako izkorišča … Vi pa ste omenili, da nekatere mame dojijo tudi do otrokovega 7. leta in, da s tem ni nič narobe … Mi lahko, prosim, to pojasnite?

V Sloveniji dojenje do 12 mesecev velja za sprejemljivo

Uveljavljeno je mnenje, da je dojenje po določeni starosti predolgo in materino mleko nima več vrednosti, dojenje malčkov v javnosti pa ni vedno sprejemljivo. Pomen dojenja se poudarja predvsem takoj po otrokovem rojstvu, kasneje pa je podpora doječim materam bolj izjema kot pravilo.

Mamice, ki sledijo otrokovemu ritmu in se odločijo za naravno odstavljanje, so pogosto deležne neodobravanja, pritiskov, naj otroka odstavijo, ali celo šikaniranja. Vse to je posledica nevednosti, žal zaradi pomanjkanja strokovnega znanja o dojenju tudi med strokovnjaki v zdravstvu, izobraževanju in socialnem varstvu.

Kakšno izobrazbo o dojenju ima vaša predpostavljena?

O dojenju se veliko govori in piše in seveda ima vsak pravico do svojega osebnega mnenja, ki pa ni nujno skladno s strokovnimi spoznanji in priporočili. Če vas dojenje zanima, poiščite verodostojne vire informacij, kot so na primer:

Predolgo dojenje ne obstaja

Pri človeku do naravne odstavitve pride pri starosti od 2,5 do 7 let. Idealno je, da otrok potrebo po dojenju preraste, za kar se ni treba posebej truditi. Mati ne ponuja, otrok ne povpraša in tako se dojenje postopoma brez skrbi in frustracij zaključi.

Dopuščanje, da otrok narekuje tempo odstavljanja, je izraz zaupanja. Prispeva k otrokovi samozavesti, saj se odstavi, ko je za to razvojno pripravljen. Mati, ki se odloči za naravno odstavljanje, nikdar nima težav z nesrečnim otrokom, ki se upira njenim prizadevanjem po odstavitvi.

Omejevanje dojenja?

Ne glede na otrokovo starost ni razloga za omejevanje dojenja. Omejevanje trajanja in števila podojev ni potrebno. Pri večjem malčku obstaja tudi možnost delne odstavitve.

Ali z dojenjem razvadimo otroka?

Dojenje poleg materinega mleka otroku daje tudi občutek varnosti. Z dojenjem otroku ne moremo škodovati. Varno navezani otroci so v življenju veliko bolj samostojni in neodvisni ter imajo boljšo samopodoboLažje obvladujejo stres in znajo biti sami, če morajo biti sami. Za telesno in duševno zdravje otrok je ključno, da se mamica dosledno odziva na otrokove potrebe. Z ljubeznijo, bližino in dotikom je otroka nemogoče razvaditi.

Duda je zgolj nadomestek

Želja ni enako potreba. Normalna potreba po dojenju je naravno prisotna več let. Če je otrok odstavljen, preden potrebo po sesanju preraste, potrebuje nadomestek, npr. dudo, stekleničko, odejico, ninico ipd., ki veljajo za samoumevne in do katerih je družba zelo tolerantna. Ne verjamete? Pojdite v park in opazujte reakcijo ljudi, če gredo na primer mimo triletnika z dudo (običajno tega nihče niti ne opazi) ali pa triletnika, ki se doji …

Dojenčka ali malčka je nemogoče prisiliti v dojenje

Potreba po dojenju je prirojena in jo otrok sčasoma preraste. Eden najpogostejših mitov o dojenju je tudi, da matere vedno uživajo v dojenju in so one tiste, ki ne morejo prenehati. Kot pri vseh najljubših stvareh in ljudeh tudi pri dojenju pride do trenutkov, ko nam je dovolj. Ko rabimo premor in si želimo svoje telo spet ali vsaj začasno samo zase. Po drugi strani pa mamice rade ustrežejo otroku, saj ni lepšega kot opazovati veselega, zadovoljnega malčka.

Dojenje malčka se enostavno »zgodi«

Čeprav večina mater v razvitem svetu ne načrtuje, da bo dojila tako »dolgo«, se kljub mitom in predsodkom dojenje malčka enostavno »zgodi«.

Ne glede na to, ali dojite ali ne, zakaj dojite ali ne, kako dolgo dojite ali zakaj ste prenehali dojiti ali sploh niste dojili – vedno se bo našel kdo, ki vas bo kritiziral. Vsem je nemogoče ustreči, zato naredite tako, kot čutite, da je prav. Ločite svoje občutke od mnenj in pripomb iz okolice, predvsem pa od nasvetov, za katere niste prosili. Prisluhnite sebi in otroku.

*

Morda bi vas zanimalo tudi:

Dojenje malčka – razkrivamo najpogostejše mite
So dojeni malčki bolj odvisni od matere?
Tako velik(a), pa se še kar doji?!
Odstavljanje
Dolgotrajno dojenje, zadojenci in čigava je mati?
Prispevek o dojenju malčkov v Tedniku RTV Slovenija
Kakšne barve je materino mleko?
Duda da ali ne?

Fotografija: Janko Ferlič, Unsplashed

Poporodni načrt – da bodo prvi tedni z novorojenčkom lažji

Poporodno obdobje je vznemirljiv začetek novega družinskega življenja, ko se vsi privajamo na nov ritem, rutino in rituale. Poporodni načrt nam lahko olajša načrtovanje in organizacijo življenja po otrokovem rojstvu, z nekaj domišljije si ga lahko prikrojite po svojih potrebah.

Seveda je življenje z novorojenčkom nemogoče načrtovati do potankosti, vendar je po izkušnjah mnogih staršev zelo praktično, da se s partnerjem še pred porodom dogovorita, kdo bo prevzel katero nalogo. S poporodnim načrtom bodo prvi tedni bolj brezskrbni in manj konfliktni. 

Gospodinjska opravila:

– priprava obrokov (sproti in vnaprej – napolnimo zmrzovalnik)
– čiščenje
– pospravljanje
– nakupovanje [NAKUPOVALNI SEZNAM]
– pranje
– opravki (npr. plačevanje položnic)

[SEZNAM GOSPODINJSKIH OPRAVIL + OPRAVKOV]

 

Skrb za novorojenčka:

– dojenje / hranjenje
– previjanje
– kopanje
– nošenje
– podiranje kupčka
– uspavanje

+ Kje bo spal dojenček (ponoči/podnevi)?
+ Kako boste prevažali/nosili dojenčka (npr. v nosilki)?

 

Skrb za:

– druge otroke (npr. varstvo, prevozi, šolske in izvenšolske obveznosti)
– druge odvisne osebe
– hišne ljubljenčke
– domače živali
– biznis (npr. s.p. – nadomeščanje)

 

Skrb za mamico:

Počitek!
Kaj jo veseli, napolni z energijo?
Kaj umirja?
Kako negovati sebe?
Na koga izven družine se lahko obrne v stiski?
Kaj potrebuje [tisti trenutek, dan, teden]

 

Skrb za partnerstvo:

Kaj vaju povezuje kot par?
Kaj so vajine starševske vrednote?
Kaj so vajine družinske finančne in druge prioritete?
Kako negujeta partnerstvo?
Kako bosta našla čas zase?

 

Podporna mreža:

– drugi starši z majhnimi otroki (in podobnimi vrednotami, nazori)
– stari starši
– sorodniki
– prijatelji
– sosedje
– dula
– svetovalka za dojenje (www.dojenje.net, www.dojenje.org)
– svetovalka za nošenje dojenčkov v nosilkah
– srečanja za mamice z dojenčki (npr. La Leche League: www.dojenje.net)
– (spletne) delavnice, predavanja in srečanja za mamice z dojenčki (npr. www.rumina.si)

 

Viri informacij:

Npr.
www.dojenje.net (dojenje)
www.rumina.si (dojenje, spanje, nošenje, uvajanje goste hrane itd.)
www.dojenje.org (dojenje)
www.llli.org (dojenje)
https://www.basisonline.org.uk/ (spanje)
http://www.rapleyweaning.com/ (BLW)

 

OBISKI [porodnišnica, doma]

– komunikacija s sorodniki in prijatelji
– kako in s kom si želite preživeti prve tedne

S partnerjem naredita brainstorming svojih želja in potreb ter oblikujta svoj poporodni načrt.
Srečno!

 

Še nekaj idej:
Osnutek poporodnega načrta DONA International (ang.)

Morda bi vas zanimalo tudi:
Porodni načrt – pasti in prednosti
Porodni načrt – kaj se obnese
Porodni načrt – zakaj se ne obnese
Priprave na porod
Priprave na dojenje
Porodni načrt – primeri bodočih slovenskih staršev

Uspešno dojenje – ovire, ki jih je mogoče premagati

Uspešno dojenje je nekaj, kar si želi večina bodočih mamic. Dojenje se zdi samoumevno, saj je vendar naravno, kajne? Za mnoge matere pa se dnevi in tedni po porodu sprevržejo v veliko stisko ravno zaradi dojenja. Kako je to mogoče, saj se o dojenju vendar toliko govori?

V praksi ni vedno tako preprosto …

Za nekatere matere se pot do uspešnega dojenja včasih zdi podobna minskemu polju*.

Zaupamo informacijam, ki smo jih prejeli v šoli za starše. Računamo na podporo in pomoč v porodnišnici in s strani patronažne sestre. Ali pa se lahko obrnemo na svoje mame in tašče. Poleg tega so skoraj povsod na voljo brezplačni nasveti o dojenju …

Kakšno minsko polje neki?

1. past: zdravstveni delavci se spoznajo na dojenje in mi bodo znali pomagati.

V Sloveniji je približno 6.500 aktivnih zdravnikov in okoli 20.000 medicinskih sester, od tega okoli 400 babic. Od tega ima specialno znanje o dojenju 5 zdravnic, 20 medicinskih sester ter 7 babic, ki so mednarodno certificirane svetovalke za dojenje in laktacijo (IBCLC).

Pri zdravnikih je torej razmerje 1 : 1.300, pri medicinskih sestrah pa 1 : 1.000; ena zdravnica/medicinska sestra IBCLC na 1.300 zdravnikov oziroma na 1.000 medicinskih sester. Seveda to nikakor ne pomeni, da drugi zdravstveni delavci ne podpirajo dojenja – vendarle je njihovo specialno znanje na tem področju plod lastnega izobraževanja in osebnih izkušenj z dojenjem, kar pa ne zadošča vedno.

Kako iz začaranega kroga?

Zagotovo bi bile nujne sistemske spremembe:
– uvedba predmeta dojenje za vse zdravstvene delavce, ki lahko pridejo v stik z doječimi materami oziroma dojenimi otroki
– prepoznavanje in (o)vrednotenje storitev na področju dojenja v sistemu zdravstvenega varstva
– medpoklicno sodelovanje z IBCLC-svetovalkami.

Priporočilo staršem:
prevzemimo odgovornost za svoje in otrokovo zdravje. Naša dolžnost je, da se pozanimamo o koristih in tveganjih za svoje/otrokovo zdravje in poiščemo kredibilne vire informacij ter ustrezno usposobljene strokovnjake, če potrebujemo pomoč.

2. past: bistvene informacije o dojenju izvemo v šoli za starše.

Mlade matere pogosto potožijo, da so v šoli za starše prejele premalo praktično uporabnih vsebin o dojenju. Po drugi strani pa drži, da mnoge informacije o dojenju pozabimo, ker se osredotočamo predvsem na porod. Raziskave so pokazale, da je delež mater, ki dojijo (dlje) večji pri tistih, ki želijo dojiti in so dobro opremljene s pravimi informacijami, saj so tako tudi lažje kos morebitnim oviram pri dojenju oziroma vedo, kje poiskati verodostojne informacije in pomoč.

3. past: znanke, neznanke, mame, tašče, sosede in […]

Včasih nam solijo pamet ljudje, ki nas sploh ne poznajo in ne da bi jih za to kdo prosil. Posebej veliko imajo povedati osebe, ki nimajo otrok ali pa z njimi niso preživeli veliko časa.

Časi, ko smo odraščali, so bili drugačni in okoliščine dojenju niso bile preveč naklonjene, zato so mnoge matere in tašče otroke hranile z mlečno formulo po steklenički. Na poti do uspešnega dojenja imajo prednost mlade mamice, katerih matere oziroma tašče so dojile in so se dosledno odzivale na potrebe svojih otrok: vedele so, da s pestovanjem, nošenjem in crkljanjem dojenčka ni mogoče razvaditi. Nepogrešljiva je tudi podpora partnerja.

Če vas domači pri dojenju ne podpirajo (tako, kot bi potrebovale), boste našle matere s podobnimi vrednotami in prepričanji v kateri od skupin za podporo doječim materam v okviru La Leche League Slovenija ali vabljeni, da se pridružite na primer naši skupini.

4. past: brezplačne informacije, ki jih sponzorira prehrambena ali farmacevtska industrija

Najprej pogledamo, kdo je prejete informacije ali gradivo izdal ali sponzoriral. V interesu prehrambene in farmacevtske industrije je izključno dobiček, ki obenem omogoča tudi ogromen proračun za agresivno trženje nadomestkov materinega mleka in spodkopavanje dojenja.

Dojenja pa ne sponzorira nihče, niti država, čeprav bi ji moralo biti zdravje državljanov na prvem mestu. 

Nezanemarljivo dejstvo je tudi, da prehrambena in farmacevtska industrija pogosto sponzorirata tudi izobraževanje strokovnega osebja in krog je sklenjen.

Dojenje je neprecenljivo, a nevidno

Preden/če bo prišlo do sistemskih sprememb, bo verjetno še trajalo, zato smo na področju dojenja:
– prepuščeni bolj ali manj srečnemu naključju, da bomo naleteli na zdravstvenega delavca, ki je kompetenten za nudenje potrebne strokovne podpore
– sprejeli odločitev, da se bomo sami opremili z znanjem in informacijami
– odločeni, da spletemo varnostno mrežo: se povežemo z materami, ki uspešno dojijo ali so dojile, in poiščemo zaupanja vredno svetovalko za dojenje.

*Še o risbici: ne domišljam si, da imam talent za risanje, sem se pa zabavala in obujala spomine na svojo včasih trnovo pot do uspešnega dojenja ter z ljubeznijo mislila na vse »moje« mamice z dojenčki. Vsem materam želim, da se skupaj s svojimi mladički čim pogosteje znajdete v oblaku oksitocina.

breastfeeding obstacles Rumina dojenje pomoč pri dojenju Alenka Benedik

Ovire na poti do uspešnega dojenja

 

 

 

 

 

 

 

 

Morda bi vas zanimalo tudi:
Kaj storiti, da bo dojenje steklo?
Kaj bi morali o dojenju vedeti pred porodom?
Priprave na dojenje

 

 

Mama, kdo jo sploh še rabi?

Izbrisana! Ne rabimo te (več)! Niti hvala. (No, morda za materinski dan. Tako, zaradi lepšega, ker se spodobi.) Dejansko pa se je že pred časom začelo skoraj neopazno brisati matere – presenetljivo je, da so težnje po opuščanju besede mama prisotne v organizacijah, ki naj bi matere ščitili in podpirali v njihovih prizadevanjih, da bi dojile.

Zdi se, da je mentaliteta »uporabi in zavrzi« prisotna na vseh področjih, saj kot kaže, tudi mam ne rabimo več. Poleg posvojitev obstajajo umetna oploditev in nadomestne matere. Odrasli imamo pravico do otroka, ali pač? Kakorkoli obrnemo: še noben odrasli ne glede na spol si otroka ni naredil sam. Morda pa smo tako napredovali, da bo kmalu mogoče tudi to? No, očitno je pri dojenju zgodba drugačna in že sedaj lahko doji dobesedno kdorkoli.

Začelo se je z zamislimi …

Že marca 2016 smo svetovalke za dojenje na simpoziju La Leche League International v Frankfurtu protestirale, ko je želel upravni odbor v 2. točki naše več kot 60 let stare filozofije* mimo nas in vsake razprave spremeniti droben detajl. V trditvi »V svojih zgodnjih letih otrok čuti močno potrebo po materini bližini, ki je enako pomembna kot potreba po hrani.« so besedo »materini« želeli spremeniti v »skrbnikovi« – z utemeljitvijo, da se matere v mnogi državah kmalu po otrokovem rojstvu vrnejo na delo in za otroke skrbijo skrbniki. Ko je razprava skrenila z dnevnega reda in smo prišle do omenjene teme, ki je slučajno pricurljala na dan, je bilo vse narobe. Upravni odbor je želel spremembo speljati na tiho, da se ne bo kdo »po nepotrebnem« vznemirjal. Toliko o transparentnosti in vsevključevanju okoli 5.000 prostovoljk svetovalk za dojenje v 81 državah sveta, na katerih sloni cela organizacija.

Mama je mama, je bilo med drugim slišati v razgreti razpravi, ki so jo članice upravnega odbora zatrle v samem štartu. Počutile smo se razvrednotene ne le kot matere, temveč tudi kot svetovalke, saj želimo storiti vse, kar je v naši moči, da bi matere ne glede na njihov stan, narodnost, poreklo, izobrazbo, spolno usmerjenost, socialno-ekonomski status itd. podprle, kakorkoli se v zvezi z dojenjem odločijo.

… in besedami …

Sistematično brisanje mater se je v pisni obliki prvič pojavilo v decembra 2018, ko sem v novejših dokumentih IBLCE (Mednarodne izpitne komisije, ki nas certificira svetovalke za dojenje IBCLC) opazila, da besede mother, ali besedne zveze breastfeeding mother praktično ni več. Namesto tega se pojavljajo izrazi breastfeeding parent (doječi starš), breastfeeding family (doječa družina),  lactating parent, lactating individual – torej starš oziroma posameznik, ki v mlečnih žlezah tvori oz. iz njih izloča mleko, medtem ko latinska beseda mamma pomeni dojka. Tudi nosečnic ni več, namesto tega se uporablja izraz pregnant parent (noseči starš). Izraz breastfeeding (dojenje) se pojavlja redkeje kot prej, večkrat se pojavlja izraz feeding (hranjenje), vpeljali so tudi izraz chestfeeding (prsno hranjenje). Pri tem gre za hranjenje na prsih, pri čemer ima oseba na mestu, kjer imamo ženske dojko, pritrjeno cevčico, po kateri dojenček, medtem ko je prisesan, dobiva mleko. Drugi konec cevčice pa je potopljen v posodico, od koder doteka mleko.

Tudi dojenje ni več dojenje?

Pred časom sem v nekem prispevku La Leche League International  prebrala, da bi bilo treba na novo definirati izraz dojenje – samo sesanje otroka na prsih naj namreč ne bi bilo več skladno z najsodobnejšim življenjskim slogom … Tako bi dojenje lahko pomenilo tudi hranjenje z materinim ali darovanim materinim mlekom. To ni sporno le z jezikovnega vidika, temveč tudi iz strokovnega: znano je namreč, da dojenja in (niti izključnega) hranjenja z materinim mlekom ni mogoče enačiti. Toda to je že druga zgodba …

Kaj pa otrokove pravice?

Se pravi, da ima odrasli pravico do otroka, kaj pa otrok? Po konvenciji o otrokovih pravicah (ki jo uporabljamo, kadar nam pride prav, kajne?) ima otrok pravico do zdravja. Kdo bo torej zaščitil pravice šibkejšega?

Danes se večina žensk v razvitem svetu za otroka odloči zavestno. Ali torej odločitev, kako bodo hranile in skrbele za otroka ni zavestna? Dokazano je, da imajo nadomestki materinega mleka le eno nalogo: preprečujejo, da bi dojenčki umrli od lakote, saj vendar potrebujejo hrano. Dokazano je, da nedojenje pomeni tveganja za zdravje otrok in mater. Ali nismo potemtakem kot družba dolžni storiti vse, da podpremo matere, da bodo lahko dojile? Oziroma da nedojenim otrokom zagotovimo vsaj darovano materino mleko?

Kaj pomeni izbris besede mama?

S tem ko besedo mama, mati počasi subtilno radiramo – kaj to pomeni? Da doji lahko kdorkoli? Še malo, pa bo otroka lahko donosil kdorkoli, saj itak že vemo: imamo nadomestne matere, imamo umetno mleko, imamo umetne oploditve – torej kdo še potrebuje mamo?

Ampak svet potrebuje oba, ker otroci potrebujejo očeta enako kot mamo, oba sta v otrokovem življenju zelo pomembna in edinstvena. Potrebujemo zdrave otroke, mame in očete, zdrave družine.

Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.

Kakšno zvezo ima spoštovanje do matere z dobrim življenjem na zemlji? Sicer zgolj ugibam, kakšen je namen sesuvanja matere, rušenja družine – vendarle spodkopavanje matere kaže tudi naš odnos do narave, matere zemlje. Kulture, ki spoštujejo mater zemljo, je ne uničujejo, ker se zavedajo, da je to naš dom, vir življenja in preživetja.

Ne glede na to, ali smo verujoči, verni ali ne: dokler ne bomo spoštovali matere, ne bomo spoštovali matere zemlje in življenja in se nam ne obeta nič dobrega.

Pod krinko vsevključevanja?

Presenetljivo je, da IBLCE spremembe v izrazoslovju upravičuje pod pretvezo vsevključevanja, se pravi, da ne bi bil kdo diskriminiran, da ne bo kdo izpuščen, da se vključi vse posameznike – je to razlog, da izbrišemo mamo? Kakšno sprenevedanje. Kakorkoli že, življenje nam je bilo vsem podarjeno s strani mater.

Se lahko podpišem kot mama?

Rodila me je mama. Sama nikoli nisem bila noseč starš, temveč nosečnica. Rodila sem otroke – hčerki in sina in ne nedefiniranih brezspolnih posameznikov, temveč ljudi. Nikoli nisem bila doječ starš, niti posameznica v fazi laktacije – bila sem doječa mama. Tudi moje stranke zame niso zgolj stranke – niso ne doječe družine ne posamezniki v fazi laktacije ipd. So »moje« mame in očetje, dojenčki, njihove sestrice in bratci. Z velikimi srci in imeni. Biološke ali nebiološke mame – za otroka je mama mama.

***

*Kaj pravi filozofija La Leche League International (izvirnik):

  1. Materinstvo z dojenjem je najbolj naraven in učinkovit način razumevanja in zadovoljevanja otrokovih potreb.
  2. Mati in otrok naj bosta skupaj takoj od rojstva dalje, da se med njima lahko ustvari zadovoljujoča zveza in se tvori zadostna količina mleka.
  3. V svojih zgodnjih letih otrok čuti močno potrebo po materini bližini, ki je enako pomembna kot potreba po hrani.
  4. Materino mleko za dojenčka predstavlja najboljšo možno hrano.
  5. Za zdravega, donošenega otroka je materino mleko edina potrebna hrana, dokler ne pokaže znakov, da potrebuje gosto hrano, to je približno na polovici prvega leta starosti.
  6. Idealno je, če se dojenje nadaljuje, dokler otrok potrebe po tem ne preraste.
  7. Dejavno sodelovanje matere pri porodu pripomore k uspešnemu vzpostavljanju dojenja.
  8. Ljubeča podpora, pomoč in sodelovanje otrokovega očeta spodbuja dojenje in pripomore k vztrajanju pri dojenju. Očetova edinstvena zveza z otrokom je pomemben element otrokovega razvoja od najzgodnejših dni dalje.
  9. Zdrava prehrana pomeni uživanje uravnotežene in pestre hrane v čim bolj naravnem stanju.
  10. Otroci že od rojstva dalje potrebujejo ljubeče vodenje, ki vključuje tudi sprejemanje njegovih sposobnosti in upoštevanje njegovih čustev.

 

Prispevek odraža moja osebna prepričanja in vrednote, ki niso nujno tudi vrednote organizacij, katerih članica sem.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Intuicija, ključna veščina materinstva
Materinstvo v številkah – materinstvo v krizi
Komu mar dojenje?
Matere bi morale zaslužiti vsaj 3.200 evrov

Dojenje v prvih 24 urah – 10 napak, ki se jim lahko izognete

Dojenje je naravno, vendar se zaradi pomanjkanja pravih informacij in veščin za marsikatero mamico sprevrže v stisko že kmalu po porodu. S pravočasno pomočjo se da marsikaj rešiti. Prve ure in dnevi po porodu so namreč ključni za vzpostavitev dojenja oz. vzpostavitev in ohranjanje laktacije, če se novorojenček ne more dojiti. Preberite, kaj moramo vedeti, kaj je priporočljivo storiti in čemu se je pametno izogniti. Z vas sem zbrala 10 najpogostejših napak pri dojenju v prvih 24 urah.

1. Dojenček je utrujen od poroda,

zato naj bi ga bilo treba pustiti v posteljici, da si odpočije. Ne drži. V nekaterih porodnišnicah novorojenčka ob premestitvi iz porodnega bloka na poporodni oddelek povijejo v »štručko« in odložijo v posteljico, rekoč, da si mora sedaj dojenček odpočiti.

Najboljši način počitka za dojenčka in mamico je, da skupaj ležita in dremata. Tako bosta oba bosta bolj mirna, dojenčka pa bo bližina materinih prsi spodbudila k dojenju in se bo lahko pristavil po potrebi. Povijanje v štručko duši dojenčkovo komunikacijo, dlje spi, namesto da bi se dojil, lahko pa se tudi pregreje.

2. Novorojenček ima za 24 ur rezerve,

zato ga lahko pustimo spati. Izkušnje iz prakse kažejo, da čez 24 ur pogosto nastopi panika: tehtanje, tehtanje podojev, steklenička, nastavki in še kaj. Ravno prepričanje o »rezervi« in napačno sklepanje, da z dojenjem lahko čakamo, botruje številnim težavam pri vzpostavitvi dojenja! Dokazano je, da 8–10 podojev v prvih 24 urah zniža tveganje za zlatenico.

Kožni stik ni pomemben le takoj po otrokovem rojstvu, temveč tudi v prvih dneh. Novorojenček naj bo tik ob mamici, da se bo imel priložnost čim večkrat dojiti.

3. Prve dni ni mleka.

Ni res. Vsaka mama ima prvo mleko, ki se imenuje mlezivo ali kolostrum. Tvori se po kapljicah, in sicer od 30 do 100 ml v 24 urah. Količina mleka se poveča 2. do 6. dan po porodu, ko pride do navala mleka (prsi postanejo bolj polne, trde). Novorojenček naj bo tik ob mamici, da se bo imel priložnost čim večkrat dojiti, saj je tudi želodček še čisto majhen. Čim prej pokaka mekonij (prvo blato, ki je lepljivo in črne barve) in blato postane gorčično rumene barve, tem bolje. Če so pleničke dovolj polulane in pokakane, pomeni, da otročiček dobiva mleko. Koliko materinega mleka popije novorojenček, preberite tule.

4. Ponoči naj novorojenčka odpeljejo, da si mamica odpočije.

Zgrešen nasvet. Ravno ponoči je ključno, da mamica leži in doji, tako da ima otročička pri sebi. Če mati ponoči vstaja, se raven prolaktina, hormona, ki je odgovoren za tvorjenje materinega mleka, zniža. Dojenčki potrebujejo pogost tesen fizični stik z mamico podnevi in ponoči.

5. Dojenčka je treba najprej previti in potem dojiti.

Dojenje naj ima vedno prednost. Če dojenčka nimate tik ob sebi, bodite pozorni na subtilne znake,  da bi se dojil (trepetanje vek, iskanje, nežno oglašanje, odpiranje ust ipd.). Za previjanje bo dovolj časa med podoji ali po dojenju. Dojenčka najprej previjte le, če ga sicer težko zbudite. Če z dojenjem odlašate, boste razdraženega dojenčka težje pristavili – morda bo kljub lakoti preveč vznemirjen, da bi se dojil in bo zaspal lačen.

6. Dojiti je treba vsake 3 ure po 15 minut na eni strani.

Želite dojiti? Potem takoj pozabite ta nasvet. Kdor vam priporoči kaj takšnega, ne razume dojenja. Noben novorojenček aktivno ne sesa npr. 15 minut. Malce sesa, si oddahne, spet sesa … Dojenčkom je všeč, da teče, zato med podojem mirno večkrat zamenjate stran – brez skrbi, dojenček bo dobil tudi bolj kalorično, mastno t.i. zadnje mleko. Dojite, kadar se dojenček želi dojiti.

7. Med podoji je treba počakati, da se »naredi« mleko.

Ni res. Prsi niso posodice, kamor bi se nakapljalo mleko, potem bi se otrok podojil in bi bilo treba spet čakati. Prsi niso nikoli (do konca) prazne. Mleko vedno je. Čim večkrat dojenček učinkovito izprazni prsi, tem več mleka se tvori.

8. Novorojenček se je napil plodovnice,

zato je treba z dojenjem počakati. Z dojenjem nič ne čakamo. Dojenčka imamo tik ob sebi, da ima dojko pred nosom in se bo lahko dojil, kadar bo želel. Če vmes polije ali pobruha še malo plodovnice, ni nič hudega. Z vsakim podojem bo dobival tudi materino mleko, ki v prvih urah in dneh teče po kapljicah, kar je za novorojenčka ravno prav.

9. Novorojenčka utrudimo, če se kar naprej doji.

Ne drži. Sesalci smo rojeni za sesanje in človeški mladiček najbolj potrebuje tesen fizični stik s svojo mamico, da se počuti varnega. Materino mleko je izredno hitro prebavljivo, zato da je dojenček deležen pogostega dojenja, pri čemer dobi vse, kar potrebuje. Dojenje dojenčka in mamico umirja in povezuje. Čim večkrat se otrok doji, več mleka dobi in bolj je materino telo stimulirano za tvorjenje mleka. Prepogosto dojenje ne obstaja.

10. Bradavice bolijo, ker še niso utrjene.

Bradavice so, takšne kot so, povsem v redu. Utrjevanje ni potrebno. Potreben ni niti lanolin niti razna mazila niti nastavki. Če bradavice niso vdrte (pa še te se z dojenjem v mnogih primerih izbočijo), so povsem normalne. Ploske, široke, neizrazite in še ne vem kakšne bradavice so samo miti, s katerimi nekateri želijo upravičiti uporabo nastavkov.

Pri nas smo priča pravi epidemiji nastavkov, saj skorajda ni matere, ki ne bi že v porodnišnico odnesla s seboj nastavkov ali jim je bila uporaba svetovana v prvih dneh po porodu. Dojenje je v prvih dneh lahko nekoliko nelagodno, nikakor pa ne sme boleti. Če dojenje boli, poiščite strokovno pomoč. Treba je poiskati vzrok težav.

Kaj pa, če se dojenček ne more dojiti (npr. nedonošenost, bolezen)?

Če le zmore, naj si mamica čim prej (idealno v prvi uri ali urah) po porodu začne ročno iztiskati mleko. Sploh za nedonošenega ali bolnega dojenčka je pomembno, da bi čim prej dobil kolostrum, prvo mlezivo ali pa vsaj darovano materino mleko. Ko pride do navala mleka, naj mati prične s črpanjem mleka ali pa, če ji je lažje, lahko še vedno nadaljuje z ročnim iztiskanjem mleka. Bistveno je, da ne čakamo.

Če se novorojenček ne pristavlja ali se sicer pristavi, vendar ne sesa učinkovito, veljajo ista priporočila kot zgoraj. Čim prej je treba poiskati vzrok težav. Poiščite pomoč svetovalke za dojenje. Če je potrebno dohranjevanje, dojenčka po možnosti ne dohranjuje po steklenički, temveč na način, ki ne moti dojenja.

Niste prepričani, ali dojenček dobiva mleko, odvaja dovolj? Po dojenju ni videti zadovoljen, se ne pomiri? Posvetujte se s svetovalko za dojenje.

Vabljeni tudi na priprave na porod in dojenje, kjer izveste še več koristnih napotkov.

Morda bi vas zanimalo tudi:

Dojenje v prvih dneh
Varno skupno spanje
10 preizkušenih nasvetov za uspešno dojenje
Pridobivanje teže pri dojenčku
Kaj potrebujejo dojenčki?