avtor Alenka Benedik | Jan 6, 2018 | dojenje, izobraževanje, izobraževanje, odstavljanje, odstavljanje, odstavljanje, odstavljanje
V Sloveniji je zakoreninjeno prepričanje, da materino mleko po določeni starosti otroka nima več vrednosti – mnogi menijo, da po 12 mesecih.
To ne drži. Materino mleko je za malčka pomembno tudi s stališča hranilne vrednosti: še naprej zagotavlja pomemben del kalorij, vitaminov, mineralov in zaščitnih snovi, ki otroka ščitijo pred boleznimi. Idealno je, da otrok potrebo po dojenju preraste.
Sestava mleka se spreminja skladno z otrokovimi potrebami in vzorcem dojenja. Mleko ob bližajoči se odstavitvi (ang. »weaning milk«) pri malčkih vsebuje višje koncentracije protiteles – predvsem imunoglobulinov A (IgA). Materino mleko tudi po uvajanju goste hrane in v drugem letu otrokove starosti pokriva več kot polovico otrokovih potreb po cinku.
Materino mleko ima hranilno vrednost za malčka, učinek pa je odvisen od količine zaužitega mleka. Čim več mleka dobi otrok, tem bolje. Pomembna sestavina dojenja je tudi čustvena stabilnost, ki je je deležen otrok, saj dojenje otroka umirja.
Približno po prvem letu se poveča količina pomembnih dolgoverižnih maščobnih kislin, npr. DHA, ki so kritične za rast in delovanje možganov in živčnega sistema. Čeprav doječi se malčki lahko zaužijejo manj materinega mleka, raziskave kažejo, da povečane koncentracije dolgoverižnih maščobnih kislin zagotavljajo zadosten vnos. Uživanje omenjenih maščobnih kislin je optimalno, saj se pri človeku razvoj možganov nadaljuje v zgodnjem otroštvu. S trajanjem dojenja se zmanjšujejo tudi druga tveganja, npr. debelost in druge bolezni.
Dojenje je več kot zgolj samo materino mleko. Za malčka je dojenje pomemben vir ugodja, tolažbe in stabilnosti, posebej če je v stiski, se poškoduje, je bolan, utrujen, prizadet, preplašen ali pa se znajde v novem, neznanem okolju.
V času bolezni nekateri starejši dojenčki ali malčki preidejo na izključno dojenje. Poleg tega se aktiven otrok med fazami raziskovanja prek dojenja ponovno poveže z materjo. Dojenje malčka je osrečujoče in zadovoljujoče tudi za mamo, ki vidi, da zna zadostiti potrebam svojega otroka.
Dojenje med materjo in otrokom ustvari bližino, ki otroku zagotavlja čustveno stabilnost v času hitre rasti in razvoja. Dopuščanje, da otrok narekuje tempo odstavljanja, je izraz zaupanja. Prispeva k otrokovi samozavesti, saj se odstavi, ko je za to razvojno pripravljen. Mati, ki se odloči za naravno odstavljanje, nikdar nima težav z nesrečnim otrokom, ki se upira njenim prizadevanjem po odstavitvi.
In nenazadnje: le kako naj bi materinemu telesu uspelo tvoriti mleko brez vrednosti?
Sorodne teme:
So dojeni malčki bolj odvisni od matere? https://www.rumina.si/so-dojeni-malcki-bolj-odvisni-od-matere/
Tako velik(a), pa se še kar doji? https://www.rumina.si/tako-velika-pa-se-se-kar-doji/
Tednik: do katere starosti dojiti otroka? http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174412491
(Pre)dolgo dojenje? https://www.rumina.si/wp-content/uploads/2014/09/Predolgo-dojenje1.pdf
avtor Alenka Benedik | Jan 5, 2018 | dojenje, dojenje, dojenje, izobraževanje
Nekateri menijo, da so otroci, ki se dojijo po prvem letu, bolj odvisni od matere. Številne študije so pokazale ravno nasprotno: da zadovoljevanje otrokovih čustvenih potreb spodbuja njegovo samozavest in neodvisnost.
Judovska Tora, muslimanski Koran in Svetovna zdravstvena organizacija priporočajo vsaj dve leti dojenja, začenši s 6 meseci izključnega dojenja. Raziskave so pokazale, da je biološko normalno trajanje dojenja 6–7 let. Pri tej starosti namreč naravna potreba po sesanju izzveni, človekov imunski sistem dozori, mlečne zobe pa začnejo nadomeščati stalni. Upoštevajoč življenjsko dobo in druge dejavnike se vsi sesalci dojijo 6 do 7 človeških let. Seveda pa se v t.i. razvitem svetu kulturne norme lahko močno razlikujejo od bioloških.
Normalna potreba po dojenju je torej prisotna več let in otroci potrebujejo nadomestek, če so odstavljeni, preden potrebo po sesanju prerastejo. Med nadomestke sodijo npr. duda, steklenička, ninica ipd., do katerih je družba zelo tolerantna in jih obravnava kot nekaj samoumevnega.
Pri tem pridejo do izraza dvojna merila: nadomestki za dojenje so sprejemljivi, če pa je otrok (varno) navezan na svojo mamo, v naročju katere je tudi prek dojenja deležen vsega, kar potrebuje za normalen fizičen in duševen razvoj, pa to velja za nesprejemljivo – iz ankete (https://www.rumina.si/wp-content/uploads/2014/09/Predolgo-dojenje1.pdf) je razvidno, da je v Sloveniji ta meja pri 12 mesecih.
Kjer je zgodnje odstavljanje družbena norma, številne matere nevede spodbujajo odstavljanje tako, da dojenje nadomeščajo s stekleničko ali dudo. Včasih pa si mati napačno razlaga normalno vedenje pri otroku (npr. v starosti 9–12 mesecev: otrok se manjkrat želi dojiti, doji se krajši čas, med dojenjem ga več stvari zmoti) in meni, da je to znak pripravljenosti na odstavljanje. Otrok, mlajši od 12 mesecev, zaradi biološke potrebe po materinem mleku razvojno najverjetneje ni pripravljen na odstavitev.
Skladno s filozofijo organizacije La Leche League International, ki velja za svetovno avtoriteto na področju dojenja, je idealno, da otrok potrebo po dojenju preraste – se pravi, da odstavljanje poteka na otrokovo pobudo.
Večina mater v zahodnem svetu ne pričakuje, da bo dojila malčka, vendar se preprosto sproti odziva na otrokove potrebe kot naravni del materinstva. Materin namen, da bo dojila, je edini najpomembnejši dejavnik pri odločitvi, ali bo dojila in kako dolgo bo dojila. Na njen namen v zvezi z dojenjem pa vplivata predvsem odnos do sebe in samozavest ter družbena podpora. Matere, ki dojijo malčke, potrebujejo zagotovilo, da je to normalno in naravno. Čim večjo podporo ima mati pri dojenju, večja je verjetnost, da bo z dojenjem nadaljevala.
Sorodne teme:
Tako velik(a), pa se še kar doji? https://www.rumina.si/tako-velika-pa-se-se-kar-doji/
Tednik: do katere starosti dojiti otroka? http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174412491
Bo moj otrok razvajen? https://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/
Ali skupno spanje otroka ovira pri tem, da postane neodvisen? https://www.rumina.si/ali-skupno-spanje-otroka-ovira-pri-tem-da-postane-neodvisen/
avtor Alenka Benedik | Dec 17, 2017 | nošenje
Pogosto slišimo ali beremo, naj otroku damo ninico, dudo ali stekleničko, da se bo lažje umiril, potolažil. Ker so v naši kulturi nadomestki za mamo tako zakoreninjeni in splošno sprejeti, se najbrž bolj malokrat vprašamo, zakaj.
Zakaj otrok potrebuje ninico, če sploh? Če je namen tolažba – to pomeni, da je otrok žalosten, nesrečen, nezadovoljen, kajne? In zakaj bi bil dojenček žalosten, nesrečen, nezadovoljen?
Običajno zato, ker se ne počuti dobro, ko je odložen, ker ne zmore biti sam, ker za normalen razvoj tako zelo potrebuje dotik, toplino, bližino in občutek varnosti. Ker je materino telo dojenčkovo naravno okolje. Večina dojenčkov je najsrečnejših in najbolj zadovoljnih prav v maminem naročju.
Na srečo danes vedno več staršev ve, da so otrokove biološke potrebe pogosto drugačne od družbenih pričakovanj in se požvižgajo na strokovno popolnoma neosnovane pripombe, kot so, da je/bo otrok razvajen, da ne bo samostojen, da ga ovirajo pri razvoju ipd. (https://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/)
Številni otroci nimajo nobenega od nadomestkov za mamico, pa jim gre odlično!
Ti otroci najbrž ne bodo prav dobri potrošniki, ker poznajo »pravo« stvar, »pravi« občutek varne navezanosti na primarnega roditelja, kar je običajno mama – zato se ne bodo zadovoljili s cenenimi nadomestki in se jim ni treba zatekati k sesanju roba odejice ali dude in stiskanju plišaste igračke, medtem ko ima mama “pomembnejše” delo.
Vsi želimo le najboljše za svoje najmlajše, kajne?
S tem se gotovo vsi strinjamo. Vprašanje pa je, kaj smo pripravljeni za to storiti. Včasih je zelo naporno biti mama: ni dopusta, ni premora, mladiček nas nenehno potrebuje, ponoči in podnevi, kar nas (sploh če nimamo podpore in smo cele dneve same), lahko pripelje v stisko. Toda če nam je v interesu otrokovo zdravje: je res lažje dati stekleničko oz. dudo – kljub številnim negativnim stranskim učinkom? Ali pa je problem v našem dojemanju, kaj je normalno: pogosto dojenje, potreba po bližini podnevi in ponoči? Ko enkrat dojamemo, kaj je normalno, ugotovimo, da je materinstvo z dojenjem najpreprostejši način, kako poskrbeti za naraščaj … (https://www.rumina.si/kaj-potrebujejo-dojencki/)
Starši lahko, dojenček pa ne?
Kako čudna družba smo, priča tudi dejstvo, da starši običajno spijo skupaj (Ja, kje pa?): pravijo, da ne toliko zaradi spolnosti, kot zaradi prijetnega občutka povezanosti in bližine – medtem ko od dojenčka ali majhnega otroka pričakujejo, da bodo (za)spal čisto sam in morda celo v ločenem prostoru. Saj ima ninico, kajne?
Kaj pa uvajanje v vrtec?
Bo otroku brez ninice težje? Mnoge mame dojenih otrok uvajanju namenijo dovolj časa, tako da je prehod za otroka (in zanje) bistveno manj stresen. V varstvu otrok poišče in se (srčno upamo) naveže na zaupanja vredno osebo, ki se odziva na njegove potrebe. (https://www.rumina.si/dojenje-in-uvajanje-v-vrtec/)
Simboli so močnejši od besed!
Na vsakem koraku vidimo stekleničko kot simbol za dojenčka in vse, kar je z njim povezano: tako so v okviru javnih stranišč običajno označeni prostori za previjanje, celo dojenje (le kdo bi jedel na stranišču ali poleg koša za umazane plenice – kaj šele dojil ali hranil otroka?!), najdemo jih na voščilnicah, med emoji in še kje.
Če želimo normalizirati dojenje, naj postane vidno – torej del vsakdanjega življenja. Začnimo se zavedati lastne vrednosti! Saj poznate rek: »Roka, ki ziblje zibelko, ziblje svet.« Včasih mi je kar hudo, ko kliče kakšna mama in polna občutkov krivde reče, da cele dneve samo doji in “ničesar ne naredi”. Žal mi je, da se ne zaveda, da je ona otročičku cel svet in da je neprecenljiva. In dokler se mame ne bomo zavedale, kako čudovita so naša telesa, da dojenčku še dolgo po rojstvu lahko nudimo vse, kar potrebuje, kako neprecenljiv je naš dotik, bližina in občutek varnosti, ki jih dajemo, nas tudi drugi ne bodo cenili. Prav vsi lahko prispevamo k spremembam na bolje, začenši zdaj, takoj.
Stisnite svojega mladička, veliko ga pestujte in nosite in se crkljajte ter uživajte!
avtor Alenka Benedik | Nov 6, 2017 | Nekategorizirano
Kaj je delna odstavitev?
Nekatere matere otroka ne želijo povsem odstaviti, temveč bi želele dojiti manjkrat oz. ne povsod in vedno, ko bi otrok to želel. Gre za omejitev dojenja na določeni del dneva, kraj ali situacijo – da se otrok doji na primer le ali podnevi ali ponoči, samo doma, pred spanjem, po vrtcu ipd.
Preden se podrobneje lotimo te teme, bi poudarila še nekaj: upoštevati je treba, da so potrebe 11-mesečnega otroka drugačne kot npr. pri 3-letniku in da so si otroci med seboj različni, zato je morda rešitev, ki se je obnesla pri enem otroku, pri drugem povsem zgrešena.
V razvitem svetu je običajno mati tista, ki odloča, kdaj in kako dolgo se bo otrok dojil (angl. mother-led weaning). Mnoge matere zato zanima:
1. Ali bo otrok lažje zdržal v vrtcu, če ga podnevi preneham dojiti?
Ne. Razlogov je več.
Otroci so prilagodljivi in vedo: ni mamice – ni dojenja.
Odstavitev ne bi rešila ničesar. Uvajanje v vrtec je velika sprememba. Je proces spoznavanja novega okolja, ljudi, načina življenja. Dojenje je zato več kot dobrodošla stalnica v otrokovem življenju, saj mu daje občutek varnosti. V vrtcu je vse novo, otrok pa potrebuje občutek varnosti. Ko se bo udomačil, osvojil prostor, navezal stik z odraslimi, ki bodo poskrbeli za njegove potrebe, se bo tudi igral, jedel, spal in vse bo v redu.
Dojenček oz. mali malček ne more razumeti, zakaj ga mamica enkrat podoji, enkrat pa ne, čeprav je ob njem. Svojo stisko lahko izrazi s pogostejšim prebujanjem, jokom, nerazpoloženjem, oklepanjem mamice ipd. Zaradi dlje časa trajajočega stresa otrok lahko tudi zboli. Mimogrede: dojeni otroci so manj obolevni in si, če zbolijo, hitreje opomorejo.
2. Ali se bo otrok ponoči prenehal zbujati, če ukinem nočno dojenje?
Dojenja ne moremo kar ukiniti – ker ljudje nismo stroji in nimamo gumba. Dojenje je potreba, ki jo prerastemo, ko smo za to pripravljeni. Morda si pri večjem malčku lahko »izpogajamo«, da prsi ponoči spijo (konkretne ideje v nadaljevanju). Naravno in normalno je, da se dojenčki in malčki ponoči zbujajo. Tako kot podnevi tudi ponoči potrebujejo bližino in občutek varnosti. Ne glede na dojenje večina predšolskih otrok del noči prespi pri starših. Odstavitev običajno ni rešitev za neprespanost.
3. Je uspavanje na prsih škodljivo za otroka?
Uspavanje na prsih je naravno, staro kot človeštvo in za razliko od stekleničke, dude in adaptiranega mleka nima negativnih stranskih učinkov. Mnoge matere skrbi, kako bodo otroka uspavali v varstvu. Ko se navadijo na novo okolje in spremembo, malčki v varstvu običajno brez težav zaspijo sami, ko pa so doma, se še vedno uspavajo z dojenjem. Če vam kdo reče, naj otrok ne zaspi na prsih, ker bo potem uspavanje povezoval s hrano, nasvet preslišite – dojenje je veliko več kot le materino mleko. Je celostna skrb za otroka. Uspavanje z dojenjem je normalno in mine samo od sebe.
4. Bo otrok kdaj samostojen, če nenehno »visi« na mamici?
Približno med 8. in 18. mesecem oz. v fazi ločitvene stiske se zdi, da se otrok kar naprej oklepa matere oz. je samo mamica »dovolj dobra«. Če se otrok še doji, pogosto slišimo pripombe, da se tako obnaša, ker je dojen. To ne drži. Otrok potrebuje občutek varnosti. Z dojenjem mu ne moremo škodovati. Varno navezani otroci so v življenju veliko bolj samostojni in neodvisni ter imajo boljšo samopodobo. Lažje obvladujejo stres in znajo biti sami, če morajo biti sami. Za telesno in duševno zdravje otrok je ključno, da se mamica dosledno odziva na otrokove potrebe. Z ljubeznijo, bližino in dotikom je otroka nemogoče razvaditi.
5. Ali dojenje izčrpava mamico?
Nasprotno. Dokazano je, da se najbolje naspijo ravno doječe mamice, pri katerih otrok spi v bližini. Si predstavljate, da bi morale ponoči vstajati in pripravljati stekleničko ali otroka nositi? Matere izčrpavajo nečloveški napori ter pomanjkanje podpore s strani partnerja in širše skupnosti, saj pogosto večinoma same skrbijo za otroka (dojenje, nega, nošenje, sprehodi, hranjenje, morda tudi črpanje in dohranjevanje), družino (drugi otroci in pomoči potrebni sorodniki) in gospodinjstvo, obenem pa se od njih pričakuje, da bodo še cele dneve v službi.
6. Kdaj pride v poštev delna odstavitev?
Delna odstavitev je bolj izvedljiva pri večjemu malčku, s katerim se lahko pogovorimo oz. je sposoben razumeti spremenjena »pravila igre« in počakati. Enoletni otročiček še veliko premajhen in je v veliki stiski, ker ne razume, zakaj je mamica tam, vendar ga ne podoji.
7. Ali to pomeni, da je bolje otroka povsem odstaviti?
Ne. Prezgodnje odstavljanje je povezano s tveganji za otrokovo in materino zdravje. Odstavljanje pred starostjo treh let je povezano z večjo pogostostjo obolevnosti in umrljivosti. Nenadna popolna odstavitev je nujna le redko in se odsvetuje, saj je otrok izpostavljen tveganju, da bo zbolel za nalezljivimi boleznimi, dehidraciji, podhranjenosti in psihični travmi, kot je občutek zapuščenosti.
Potreba po dojenju pri človeku izzveni nekje do vstopa v šolo. Matere, ki se odločijo tempo odstavljanja prepustiti otroku, dojenja ne omejujejo in se odzivajo na otrokovo potrebo. Odstavljanje je postopen proces, ki se prične s prvim grižljajem goste hrane in traja še mesece in leta – idealno, dokler otrok potrebe po dojenju ne preraste.
Odstavljanje je preprosto – mati ne ponuja, otrok ne povpraša več in dojenje se postopoma zaključi samo od sebe. Podobno kot otrok shodi sam od sebe, ko je za to pripravljen. Otrok, ki je pripravljen na odstavitev, ne kaže nobenih znakov stresa ali stiske.
8. Kako vemo, ali je dojenje potreba ali navada, pa preberite tule.
Nekaj izkušenj iz prakse
Če se odločimo za delno odstavitev, moramo upoštevati otrokovo starost, potrebe in sposobnosti.
1.) Vedno se držimo dogovora. Če otroku rečemo npr., da
– prsi ponoči spijo, bo otrok računal na dojenje, takoj ko se zdani. Torej moramo biti pripravljeni, da se bo želel dojiti, ko skozi okno pokuka prvi sončni žarek.
– se bo dojil, ko pridemo domov, naj bo to res prva stvar. Tako poglabljamo vez z otrokom, ki ve, da nam lahko zaupa.
2.) Zavlačevanje/odlašanje. Z večjim malčkom se lahko pogajamo, da še malo počaka. Če se otrok uspava z dojenjem, mu po podoju (če še ne zaspi in je miren) morda lahko predlagamo, da pustimo lučko na hodniku in gremo npr. zložit posodo v pomivalni stroj ali pod tuš. Ko se bomo vrnili, bo otrok morda že spal.
3.) Odštevanje. Nekatere mamice se počutijo nelagodno, če se otrok ponoči dolgo crklja na prsih. Včasih pomaga trik z odštevanjem. Ko nam začne iti dojenje na živce, počasi odštevamo in potem dojko »pospravimo«.
4.) Kozarec vode ali malica. Ponoči otroku lahko ponudimo kozarec vode, morda je samo žejen. Tudi čez dan otroku večkrat ponudimo vodo in manjše zdrave prigrizke.
5.) Preusmerjanje pozornosti oz. 100 % pozornost. Predvidevamo, kdaj bi se otrok želel dojiti in poskušamo preusmeriti pozornost s kakšno drugo aktivnostjo. Še boljša pa je naša 100 % pozornost. Otroku (četudi le za kratek čas) posvetimo vso pozornost. Ali pa ga mimogrede pobožajmo, skuštrajmo laske, dajmo poljubček, ga požgečkajmo, objemimo …
Dobro je, da vsega skupaj (dojenja, odstavljanja, vzgoje in nenazadnje življenja ne jemljemo preveč zares in si damo čas. Materinstvo ni vedno postlano z rožicami in je daleč od idealov, ki nam jih vsiljujejo družba in mediji. Opazujmo otroka in sledimo srcu. To je najboljši recept.
Več o odstavljanju in dojenju po prvem letu izveste na spletnem predavanju.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Dojenje malčka – razkrivamo najpogostejše mite
Zdravje planeta se prične z zdravjem človeka – roza oktober
So dojeni malčki bolj odvisni od matere?
Tako velik(a), pa se še kar doji?!
Dolgotrajno dojenje, zadojenci in čigava je mati?
Prispevek o dojenju malčkov v Tedniku RTV Slovenija
Kakšne barve je materino mleko?
