Spanje in uspavanje dojenčka

Spanje in uspavanje dojenčka

Mislila sem, da dojenčki samo jedo in spijo … dokler se ni rodila najstarejša hčerka. Potem sem vstajala in postajala vedno bolj neprespana … Neskončno naporno je bilo. Dokler si nisem nabrala znanja o razvoju dojenčkov in o tem, kaj vse se da narediti za več spanca in da obenem dobro poskrbimo za otročička. Je mogoče dojenčka naučiti, da sam (za)spi?

Spalna regresija pri dojenčku

Spalna regresija pri dojenčku

Kaj je spalna regresija? Je učenje spanja koristno za dojenčka? Spanje dojenčka – ko tisočletja stari, preizkušeni načini uspavanja niso več dovolj dobri …

Beseda regresija pomeni vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje. Spalna regresija pri dojenčku naj bi pomenila, da je dojenček že »dobro« spal več ur v kosu, ko se nenadoma – običajno pri razvojnih mejnikih – začne prebujati pogosteje.

Tako kot marsikaj, kar je staro kot človeštvo, je tudi ta naravni pojav dobil ime – pravzaprav je bil označen kot problem, iz katerega so t.i. sleep coachi z instant rešitvami za več spanja naredili dober biznis.

Ali dojenček res nazaduje?

Že sam izraz »spalna regresija« kaže, da t.i. strokovnjaki, ki o tem poučujejo starše, ignorirajo dojenčkov razvoj in potrebe, sicer tega pojava ne bi tako poimenovali. Naravno je, da gre človek v svojem razvoju skozi številne prehode. Da se včasih umakne, poišče občutek varnosti, da lahko naredi korak naprej – navidezno se morda res lahko zdi, da je napravil korak nazaj.

Spanje dojenčka – pogled iz perspektive

Ker je bolj od znanja pomembno razumevanje, se vrnimo na začetek oz. si vse skupaj oglejmo iz širše perspektive. Človeški mladiček se rodi najbolj nebogljen od vseh sesalcev. Rodi se s 25 % mase odraslih možganov (za primerjavo: naši opičji »sorodniki« pa s 50 %). Materino telo je dojenčkovo naravno okolje. Da lahko raste in se razvija, dojenček potrebuje občutek varnosti, dotik, bližinopodnevi in ponoči vse to dobi v materinem naročju. Človeški mladički niso ustvarjeni, da bi samo jedli in spali nekam odloženi. Človek je po naravi dojenčke in nošenček – za oboje je potreben tesen stik.

Ko pričakovanja trčijo z realnostjo

Številni starši priznavajo, da so po rojstvu otroka doživeli pravi šok, saj so si življenje z dojenčkom predstavljali čisto drugače – oz. si ga pravzaprav sploh niso. Skratka: niti v sanjah si niso mislili, da so dojenčkove potrebe po tesnem stiku tako intenzivne in ponoči niso nič manjše kot podnevi.

Otrokova prva leta so razburljiva

Iz majhne pikice je v devetih mesecih na varnem, obdan s toplo tekočino zrasel cel otročiček – naravno je, da se življenju izven maternice prilagaja bistveno dlje kot le nekaj ur ali tednov. Kako hitro raste, koliko se mu dogaja! Sploh prvo leto je izjemno razburljivo – pri približno treh mesecih drži pokonci glavico, pri šestih mesecih sedi in začne okušati prve grižljaje goste hrane, pri devetih mesecih se začne plaziti in pri enem letu shodi – končno obvlada gravitacijo. Kaj vse se nauči, osvoji, zmore! Noči so odraz dneva in celo odrasli, ko se nam veliko dogaja, lahko bolj nemirno spimo. Še odrasli se radi stisnemo, kajne?

Se kdaj vprašate …

Zakaj dojenčkov ne učimo hoditi? Verjetno nikomur ne pade na pamet, da bi se lotil česa takega. Saj vendar vemo: če ima otrok priložnost, bo shodil – in to sam od sebe. Si predstavljate, da bi otroka učili hoditi? Koliko frustracij bi bilo na obeh straneh, koliko stisk in joka. Zakaj ne moremo tudi pri spanju sprejeti, da bo otrok napravil korak naprej, ko bo za to razvojno pripravljen, ko pride čas?

Ste že kdaj slišali za prehranjevalno regresijo?

Saj veste, ko otrok že uživa gosto hrano in npr. zaradi bolezni za nekaj časa preide na izključno dojenje. Zakaj temu ne rečemo prehranska regresija, saj je to vendarle enako kot pri spanju, kajne? Vemo, da je to normalen pojav, ki se bo uredil sam od sebe, ko si bo otrok dovolj opomogel. Je treba še kaj dodati? (Razen tega, da je to idejo o prehranjevalni regresiji prispevala moja prijateljica, izkušena mama in svetovalka za dojenje Mateja Kropec Šega.)

Vsak otrok se lahko nauči spati …

Številni priročniki in »strokovnjaki« trdijo, da vsakega otroka lahko naučimo (za)spati. Neprespani starši so lahek plen svetovalk za spanje, ki na obljubljajo kvazi individualizirano rešitev. Le vprašalnik je treba izpolniti in se potem dosledno držati nasvetov – treba je le vztrajati brez popuščanja.

Večinoma sledijo nasveti, lepo zapakirane variante Ferberjeve metode, ki dojenčku odrekajo, kar mu pripada. To dostikrat opravičujejo s tem, da človek za razliko od preteklosti ne živi več v razširjenih družinah ali skupnostih, kjer bi bila skrb za otroke deljena med več ljudi – da so danes mamice same za vse in morajo preživeti. Naspana mama pa je boljša mama. Seveda.

Povsem pa prezrejo, da se potrebe naših dojenčkov in malčkov skozi tisočletja niso kaj dosti spremenile in da je materi naravi malo mar, v kakšnih družinah ali skupnostih živimo. Torej so vse te instant rešitve na račun otroka. Ali je to prav?

Ali nismo kot odrasli, odgovorni ljudje, ki si želimo vzgojiti zdrave, sočutne, odgovorne odrasle, dolžni storiti vse, kar je v naši moči, da poskrbimo za potrebe naših najmlajših, najranljivejših?

Nadomestiti asociacije?

Marsikatera svetovalka za spanje dojenčkov materam predlaga, naj otroka nikakor ne uspavajo (nazaj) z dojenjem ali hranjenjem po steklenički ker bo razvil napačne asociacije. No, mimogrede: za to trditev ni nobenega dokaza.

Pogosto slišimo, da je treba dojenčka uspavati na drug način. Kaj torej preostane? Dojenčku lahko ponudimo dudo ali ninico (vse to je nadomestek za mamico) ali pa naj otroka nazaj uspava oče.

Če izhajamo iz prakse, se takšni poskusi v številnih primerih končajo tako, da je pokonci cela družina in da mama porabi ogromno energije in časa, da vznemirjenega dojenčka umiri in uspava. Ko dojenček naposled le zaspi, je kljub hudi utrujenosti običajno še vedno tako razburjena, da rabi dlje časa, da še sama zaspi nazaj.

Ali pa lahko mamica ubere drugo pot – da dojenčku odreče dojenje ali stekleničko in bo ta jokal. Nekateri dojenčki se sicer uspavajo nazaj, če jih stisnemo k sebi, pobožamo ipd., številni pa ne. T.i. strokovnjaki za spanje pojasnjujejo, da otrok izraža svoj protest z jokom, do česar ima pravico in moramo to pač sprejeti, vztrajati. Res?

Kako krivično!

Ali ni to samo en nebogljen obupan mali človek, ki ne more razumeti, zakaj je mamica tam in ga ne pristavi? Se ne odzove na njegovo potrebo? Potreba po dojenju ni razvada ali navada. Je potreba. Potrebe prerastemo, ko smo za to pripravljeni. Torej je posledica upoštevanja takšnih nasvetov predvsem ena: rušenje vezi zaupanja med otrokom in staršem.

Za kakšno ceno?

Te »mehke« metode učenja spanja pa staršev ne stanejo drago zgolj s finančnega vidika – so tudi moralno in etično sporne. Neprespane noči minejo – izgubljeno zaupanje pa je izgubljeno za zmeraj, zato razmislek o naših prioritetah ne bo odveč.

Kaj nam torej ostane?

Ali to pomeni, da naj se preprosto sprijaznimo in neprespani, sitni čakamo na boljše čase? Ne. Res je, da so mamice veliko same in materinstvo ne bi smelo biti samotno, pa vendar. Številne matere dokazujejo, da se je tudi z dojenčkom mogoče dobro naspati.

Morda vas utegne zanimati:
Vsak otrok se lahko nauči spati
Učenje spanja – ali nežne metode res obstajajo?
Kaj v resnici potrebuje dojenček?
Ninice, dude, stekleničke …
Bo moj otrok razvajen?

Fotografija: Daria Shevtsova, Pexels

Kako naj se naspim – 15 nasvetov za boljše spanje

Kako naj se naspim – 15 nasvetov za boljše spanje

Spanje – večna tema mladih staršev. Mnoge mamice trdijo, da se je mogoče naspati tudi z dojenčkom, malčkom ali celo več otroki – ne da bi bil pri tem kdorkoli prikrajšan. Kaj predlagajo?

1. Pojdite zgodaj spat. Ja, z dojenčkom. Ne, to ne pomeni, da bo vedno tako. In tudi ne pomeni, da bo otrok navajen, razvajen. Ne sekirajte se na zalogo. Vedno si lahko premislite.

2. Po  možnosti dojite leže, da si vsaj malce oddahnete.

3. Ko gre dojenček spat, lezite še sami. Vsak možen trenutek izkoristite za počitek. Pa brez slabe vesti! Skrbite za še enega človeka. Nenadomestljivi ste.

4. Spite z dojenčkom. Dokazano je, da se najbolje naspijo doječe matere, ki spijo z dojenčkom.

Dr. James McKenna, priznani strokovnjak za spanje dojenčkov in mater ter avtor uspešnice Spanje z dojenčkom, predlaga, da bi ta tisočletja stari, preizkušeni koncept materinstva poimenovali breastsleeping (skupno spanje in dojenje).

5. Manj vstajanja pomeni tudi več mleka. Nočno vstajanje namreč zmanjša izločanje prolaktina, hormona, ki je odgovoren za tvorjenje materinega mleka.

6. Iz spalnice odstranite elektroniko: TV, telefon, računalnik, tablico, skratka vse, kar ima zaslon. Omejite TV in druge dražljaje čez dan oz. proti večeru, takrat je čas za umirjanje.

7. V spalnici naj bo temno. Dobro prezračite, naj ne bo prevroče ali prehladno.

8. Če dojenček uživa gosto hrano – ne drži, da bo bolje spal, če bo zvečer zaužil nekaj »gostega«. Najlažje prebavljiva hrana je materino mleko. Če otrok na gosto hrano še ni pripravljen, bo ta samo obremenjevala njegov organizem in bo lahko zato tudi slabše spal.

9. Ali morda uživate preveč kofeina?

10. Ne glejte na uro. Ne štejte, kolikokrat se je otrok zbudil/dojil, ker se zato ne bo zbujal nič manjkrat.

11. Čez dan nosite otroka v nosilki in tako čim več postorite: prihranili boste energijo in čas.

12. Odgovornost za dojenčka naj prevzamejo tudi vaš partner in svojci. Sprejmite vso podporo, ki jo lahko dobite, razen če vam solijo pamet ali spravljajo ob živce. To ni nobena pomoč.

13. Če dojenček kljub dobrim pogojem uspavanja in spanja spi nemirno ali se težko umiri oz. težko zaspi, raziščite, ali ima zdravstvene težave, alergije ipd.

14. Povežite se s podobno mislečimi in čutečimi mamicami. Povezane smo močnejše!

15. Znižajte standarde. Perfekcionizem in materinstvo nista zaveznika. Bodite prizanesljivi do sebe. Vzemite vsak dan sproti. Plujte s tokom. Zaupajte svojemu občutku in mu sledite.

Več idej in informacij: Spanje z dojenčkom ali na predavanju.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Intuicija: ključna veščina in najmočnejše orodje materinstva
Materinstvo v številkah – materinstvo v krizi

Fotografija: Alexandra Gorn, Unsplashed.

Učenje spanja – ali nežne metode res obstajajo?

Učenje spanja – ali nežne metode res obstajajo?

Ko smo spanja lačni, smo »ful drugačni«, kajne? Izčrpani se oprimemo vsake rešilne bilke, ki obeta več spanja. Nasvet, naj pustimo otroka jokati in se bo že naučil sam zaspati, na srečo slišimo vedno redkeje in je danes za večino staršev nesprejemljiv.

Kaj nam torej preostane? Ali to pomeni, da moramo potrpeti in počakati, da dete zraste? Ali pa obstajajo mehkejše, nežnejše metode, kako dojenčka naučiti samega (za)spati brez joka?

Volk v ovčji koži

Žal se za na videz prijaznimi metodami pogosto skriva volk v ovčji koži. Običajno gre le za katero od izpeljank klasične Ferberjeve* metode. Bistvo pa ostaja enako: gre za vedenjske ukrepe, katerih namen je, otroke in malčke »odvaditi« od prirojenih potreb.

Potrebe prerastemo, ko smo za to razvojno pripravljeni, zato se jih ne moremo preprosto »odvaditi«. »Treniranje«, »učenje« spanja je zgolj način »programiranja« otroka, ki ignorira oz. »povozi« otrokove potrebe.

Kako prepoznati na videz »mehke« metode »učenja« spanja?

  • Predpostavljajo, da se otroci lahko naučijo oz. zmorejo ali morajo (za)spati brez spremstva.
  • Obljubljajo načrt za učenje spanja, ki naj bi staršem pomagal, da otroku glede na njegovo starost in potrebe pomagajo razviti »dobre spalne navade«.
  • Med sprejemljive pripomočke za uspavanje uvrščajo npr. dudo, ninico, projektor, pojoče zvezdice, oblačilo, ki diši po materi. Tradicionalni, naravni načini uspavanja, stari kot človeštvo, npr. uspavanje z dojenjem, nošenjem, pestovanjem, crkljanjem ipd. pa niso zaželeni.
  • Izhajajo iz tega, da ima otrok, ki pri X mesecih še vedno potrebuje pomoč pri uspavanju ali se več kot X-krat na noč zbudi, »težave s spanjem«.
  • Namigujejo, da so starši s svojim »neustreznim« ravnanjem sami odgovorni za domnevne »težave« s spanjem.
  • Priporočajo, naj starši ignorirajo dojenčkov jok in naj z dojenčkom ne vzpostavljajo očesnega ali telesnega stika, čeprav so v istem prostoru. (Naj ga nikakor ne dvignejo ali vzamejo k sebi.)
  • Svetujejo, da je treba omejiti dojenje ali otroka odstaviti (pa bo spal celo noč).
  • Zatrjujejo, da dojenček, ki joče v svoji posteljici, ni v stiski, temveč le »protestira«.
  • Opominjajo starše, da nikakor ne smejo popuščati in morajo biti vedno dosledni.
  • Priporočajo, naj dojenček spi le v svoji posteljici in naj ga starši ne vzamejo k sebi.
  • Inscenirajo »učenje« spanja kot boj za premoč in test doslednega starševstva.
  • Trdijo, da je za dojenčka koristno, če bi se naučil sam (za)spati – češ da naj bi bil potem bolj npr. sproščen, srečnejši ali bolj zdrav.

Povezani z otrokom, a obsojeni na neprespanost?

Ali to pomeni, da starši, ki želijo negovati vez z otrokom in zadovoljiti njegove potrebe tudi ponoči, nimajo druge izbire, kot da so vedno bolj neprespani? Nikakor ne. Številne matere in družine dokazujejo, da z nekaj iznajdljivosti obstaja mnogo načinov, kako se prav vsi družinski člani lahko dobro naspijo.

Starši – brez krivde, a tudi brez zaslug

Enega samega recepta ni, saj so tako kot odrasli tudi dojenčki različni. Medtem ko za nekatere starši ponoči sploh ne vedo, da jih imajo in zaspijo ne glede na dogajanje v okolici, pa se drugi dojenčki prebujajo. Nekateri v predvidljivih daljših intervalih, drugi kar naprej. Ali jih je težko uspavati. Ali uspavanje traja celo večnost. Ali so neodložljivi. Ali … Kolikor dojenčkov, toliko zgodb.

»Starši niso krivi, da se otrok zbuja. Za to, da prespi celo noč, pa tudi nimajo zaslug.« Tako pravi moja prijateljica in kolegica, svetovalka za dojenje ter izkušena mama štirih otrok Mateja Kropec Šega. Otroka sprejmemo, kakršen je in se sproti odločamo, katera rešitev je v dani situaciji najustreznejša.

V znanju je moč

Da boste lažje (pre)živeli, se je vredno podpreti z znanjem in idejami slovenskih staršev, ki jih najdete v knjigi Spanje z dojenčkom ali na katerem od predavanj za starše z dojenčki.
***

Sorodne vsebine:
Kako naj se naspim – 15 preizkušenih nasvetov
Ali otroka lahko naučimo zaspati
Spanje v družinski postelji
Spanje dojenčka: 3 največje skrbi naših staršev
Kako skupno spanje vpliva na otroka
Kako skupno spanje vpliva na odnos s partnerjem
Utrujen, vendar buden
***

*dr. Richard Ferber, ameriški pediater in zagovornik teorije uspavanja z izjokavanjem iz leta 1985, trdil je, da je treba otroka pustiti jokati, ker se bo sicer razvadil  in se mora v posteljici navaditi umiriti sam.

***
Prispevek temelji na: https://www.nora-imlau.de/sanftes-schlaftraining-gibt-es-das/


Fotografija: Ivone De Melo, Pexels

Utrujen, vendar buden

Utrujen, vendar buden

Najbrž vsi starši poznamo nasvet, naj dojenčka že od samega začetka utrujenega, vendar še budnega položimo v posteljico, da se bo naučil sam zaspati in se ne bo navadil zaspati samo z našo pomočjo. S tem naj bi starši postavili temelj dobrega spanja, medtem ko naj bi uspavanje z zibanjem, nošenjem in dojenjem oviralo otroka pri učenju samostojnega spanja. Ali to drži?

Ne. Seveda obstajajo otroci, ki sami zaspijo. Večina dojenčkov pa pri uspavanju potrebuje dotik in bližino. To je normalno in naravno, saj jim naša bližina daje občutek varnosti in se lahko umirijo.

Kaj se običajno zgodi, če dojenčka še budnega, vendar utrujenega položimo v posteljico?

Joka, ker potrebuje bližino in občutek varnosti. To ni razvada, temveč starodavni naravni preživetveni mehanizem. Dojenčki lahko zaspijo samo, če se počutijo varne, zato je logično, da najlažje zaspijo v naročju, pri dojenju, nošenju ali v zibajočem se vozičku.

Otrokova potreba po uspavanju je normalna.

Nasvet, da se je vsem naštetim naravnim načinom uspavanja bolje odpovedati in je namesto tega bolje otročička položiti v posteljico utrujenega, vendar še budnega, se običajno ne obnese. Velika večina dojenčkov samih namreč ne more zaspati. Poleg tega z »učenjem« spanja ne moremo pospešiti otrokovega razvoja, torej ne pridobimo ničesar.

Imate občutek krivde?

Nekateri starši dobijo občutek, da je polaganje utrujenega, vendar še budnega otroka v posteljico zaželeni standard uspavanja. Ker so pri tej metodi neuspešni, lahko začnejo dvomiti vase in se počutiti krive.

Veliko frustracij in stisk izvira iz nerealnih pričakovanj o življenju z dojenčkom. Z raznimi metodami »učenja« malih »nespečnežev«, ki obljubljajo bolj kakovosten spanec, si pogosto samo še bolj otežimo že samo po sebi naporno življenje z majhnim otrokom, namesto da bi z večjim zaupanjem vase poiskali enostavnejše rešitve in si spanje sproti organizirali tako, da bi se v dani situaciji vsi dobro naspali in se zjutraj prebudili dobre volje. Vsak otrok je edinstven in ravno tako družina, okoliščine in potrebe, zato so tudi rešitve različne.

Z uspavanjem na prsih, z nošenjem, pestovanjem, zibanjem in bližino torej ni mogoče razvaditi otroka. Vsi ti načini uspavanja so normalni in otroku dajejo občutek varnosti, da v miru zaspi.

Več o spanju, potrebah staršev in dojenčkov ter o tem, kako so si spanje organizirali mnogi slovenski starši, najdete v mednarodni uspešnici Spanje z dojenčkom.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Učenje spanja: ali nežne metode res obstajajo?
Kako naj se naspim: 15 nasvetov za boljše spanje
Spalna regresija pri dojenčku

Povzeto po članku: https://www.nora-imlau.de/die-muede-wach-luege/

Spanje z dojenčkom – 3 največje skrbi slovenskih staršev

Spanje z dojenčkom – 3 največje skrbi slovenskih staršev

Na osnovi izkušenj in vprašanj mladih staršev, povezanih s spanjem in uspavanjem dojenčkov in malčkov, lahko izluščimo tri njihove največje skrbi:

1.) da bodo otroka razvadili, če ga bodo vzeli k sebi v posteljo. Zadovoljevanje otrokove potrebe po varnosti in bližini ni razvajanje. Razvajanje pomeni, da namesto otroka delamo nekaj, česar je sposoben sam (https://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/).

2.) da bo otrok v njihovi postelji negativno vplival na partnerstvo. Medsebojni odnosi v družini ponoči samo odslikavajo odnose, ki prevladujejo podnevi. Če partnerstvo ni najbolj trdno, pač ni trdno in je povsem vseeno, kje spi otrok. Četudi bi dali otroka spat v drug prostor ali posteljo, to ne bo rešilo težav v partnerstvu (https://www.rumina.si/kako-skupno-spanje-vpliva-na-odnos-s-partnerjem/).

3.) da otrok ne bo postal samostojen. Normalno je, da otrok potrebe preraste, ko je za to pripravljen (https://www.rumina.si/ali-skupno-spanje-otroka-ovira-pri-tem-da-postane-neodvisen/).

V znanju je moč – opremljeni z znanjem se lažje soočimo s skrbmi in bolj suvereno sprejemamo odločitve, pisane na kožo našim družinam in trenutnim potrebam vseh družinskih članov.

Morda bi vas zanimalo tudi:

Kako skupno spanje vpliva na otroka
Kako skupno spanje vpliva na odnos s partnerjem
Ali otroka lahko naučimo zaspati
Spanje v družinski postelji
Utrujen, vendar buden
Kako naj se naspim – 15 preizkušenih nasvetov

Fotografija: Andreas Wohlfahrt, Pexels

Vsak otrok se lahko nauči spati?

Spanje dojenčka je večna tema starševskih pogovorov, številnih priročnikov in člankov. Je uspavanje dojenčka res cela znanost? Preveč kompliciramo?

 

Zaskrbljujoče je, da je v večini priročnikov za starše, ki govorijo tudi o spanju dojenčkov, najdemo naslednje:

  • nove platnice, stara vsebina (škodljivi nasveti)
  • brez strokovnih referenc (osebna prepričanja avtorjev)
  • ignoriranje bioloških potreb in zato popolnoma zgrešena izhodišča
  • nerealna pričakovanja brez znanstvene osnove
  • nasveti temeljijo na umetnem hranjenju, urniku, številkah (npr. predpisovanje, koliko ur naj bi otrok spal)
  • nestrokovni, neetični, nečloveški nasveti (spodbujanje staršev, naj se ne odzovejo na otrokove potrebe)
  • kršenje otrokovih in človekovih pravic (npr. pravice do zdravja).

Naj za ilustracijo navedem le nekaj naključno izbranih odlomkov:

  • Ko bo dojenček star tri mesece, ga boste začeli navajati na pravi red. V obdobju od treh do šestih mesecev bo psihično pripravljen, da bo vso noč prespal … Po teh metodah dojenčki spijo od sedmih zvečer do sedmih zjutraj že ob zavidljivih 8–12 tednih.
  • V okvir za fotografije mu dajte sliko sebe, vašega partnerja, bratcev in sestric, če jih ima, da si jih bo lahko ogledoval pred spanjem
  • Pred spanjem dajte dojenčku igračko ali odejico, ki ga bo pomirjala – med šestim mesecem in prvim letom se večinoma navežejo na tisto, kar imajo vedno v otroški posteljici.
  • Odvajanje od nočnih obrokov
    Je vaš otrok star več kot šest mesecev in ponoči še vedno pije? Pitje je v tem primeru samo neugodna navada uspavanja, ki otroku preprečuje, da bi neprekinjeno spal do jutra …
  • … Če pa se ponoči večkrat prebudi in lahko spet zaspi samo z dojko ali s stekleničko, pitje povzroča motnjo spanja.
  • Učenje spanja otežujejo tudi bratci ali sestrice, ki spijo v isti sobi. Jok enega otroka lahko zbudi drugega …
  • V redkih primerih se lahko pojavi še ena posebna težava. Nekateri otroci začnejo bruhati. Starši povečini lahko predvidijo, ali silovito kričanje pri njihovem otroku kdaj izzove bruhanje, tudi če je otrok zdrav. Ponavadi ni razloga za skrb, čeprav se starši prestrašijo.
  • Otrok v prvem letu lažje zaspi, če ima dudo.
  • Če dojenček ponoči po dojenju noče takoj spet zaspati, kar pustite, da še malce positnari. Šele ko začne zares kričati in je očitno, da se ne more sam pomiriti, ga poskušajte potolažiti. Lahko ga pobožate, zazibate, mu kaj zapojete ali se z njim pogovarjate.
  • Če se boste ravnali na tak način, se bo otrok “odvadil” kričanjaPrišel bo do sklepa, da se ne splača mučiti in kričati za malo pozornosti in da bo raje spal. Potreba po spanju dolgoročno premaga navado, za katero se otrok bori. S postopnim stopnjevanjem čakanja se otrok nauči, da daljše kričanje ne prinese nič več in starši kljub temu ne naredijo tega, kar hoče.
  • Ne pustite se manipulirati. Vi ste tisti, ki veste, kaj je prav, in pri tem bodite nežni, a odločni. Izkoristite dan, da se pogovarjate z njim in mu zagotovite svojo ljubezen. Najdite mu ninico, s katero se bo tolažil in bo postopno začela nadomeščati mamico.
  • Dostikrat pomaga, če se ponoči dvigne oče in mirno razloži dojenčku, da mamica spi, ker je utrujena, in da ne bo vstala, in naj bo tiho, da bo lahko spala.
  • Ninico otrok izbira v starosti 6–12 mesecev, ljubezenska zgodba pa traja – odvisno od otroka – od 3 do 6 let.
  • Ne odzivajte se na prvi klic. Kdo ve, kaj hoče? Če je v hiši mir, bo mogoče sam zaspal nazaj. Da bo otrok postal samostojen, potrebuje samozavest. Zato mu morate tudi vi zaupati, njemu in njegovi sposobnosti, da sam uredi težave, ki jih ima s spanjem.
  • Nekateri dojenčki ne zmorejo sami zaspati nazaj, ker so pretirano varovani. Namesto da bi otroku očka in mamica zaupala in ga pustila, da se sam sooči s svojimi težavicami, se starša vmešavata in tako otroka prepričujeta, da se sam ne bo znašel.
  • V starosti 8 ali 9 mesecev ste mogoče opazili, da dojenček lažje zaspi, če ima ob sebi kakšen priljubljen predmet, ki ga je izbral sam.

Kaj potrebuje dojenček?

Naravno je torej, da:

  • se otroci ponoči zbujajo – torej zbujanje ni nikakršna motnja, ki bi zahtevala posebne ukrepe. Večini otrok zadošča bližina, dotik staršev.
  • nas dojenčki potrebujejo ponoči in podnevi. Normalno je tudi, da je starševstvo poslanstvo 24/dan.
  • vsi potrebujemo spanje. Vse mlade mamice spijo po obrokih. Dokazano se najbolj naspijo mame, ki dojijo in imajo otroka ob sebi.

V razvitem svetu so razni nadomestki (od nadomestkov materinega mleka do dude, stekleničke ali ninice, kar so vse nadomestki za mamico) tako uveljavljeni in sprejeti (normalni?), da vanje sploh ne podvomimo.

Potreba človeških mladičkov po bližini in odzivanju je naravna. Dojenček ne more nikogar manipulirati, saj za to ni sposoben. Otrok gre v razvoju skozi različne faze, potrebe in koristno je, da se z njimi seznanimo. Tako bomo mirni in bomo lažje poskrbeli za potrebe vseh družinskih članov – tudi svoje, seveda.


Slovenske starše najpogosteje skrbi, da:

  • bodo otroka razvadili, če ga bodo vzeli k sebi v posteljo. Zadovoljevanje otrokove potrebe po varnosti in bližini ni razvajanje. Razvajanje pomeni, da namesto otroka delamo nekaj, česar je sposoben sam.
  • bo otrok v njihovi postelji vplival na zakon. Medsebojni odnosi v družini ponoči samo odražajo odnose, ki prevladujejo podnevi. Če je nek zakon slab, je pač slab in je povsem vseeno, kje spi otrok. Četudi bi dali otroka spat v drug prostor ali posteljo, to ne bo rešilo težav v partnerstvu.
  • otrok ne bo postal samostojen. Normalno je, da otrok potrebe preraste, ko je za to pripravljen.

Mimogrede: nežne metode učenja spanja v resnici ne obstajajo.

In dobra novica?

Tudi v Sloveniji imamo svetovno uspešnico o spanju dojenčkov Spanje z dojenčkom, ki jo je napisal ugledni strokovnjak za spanje otrok dr. James J. McKenna:

  • recenzentka slovenske izdaje je pediatrinja prim. Andreja Tekauc Golob, ki je obenem tudi svetovalka za dojenje IBCLC in predavateljica
  • 72 strokovnih referenc (informacije so podprte tudi z raziskavami v spalnih laboratorijih)
  • izkušnje slovenskih staršev
  • odgovori na najpogostejša vprašanja o spanju in uspavanju dojenčkov (vpliv na zdravje, razvoj, partnerstvo itd.)
  • starše opremlja z znanjem, da se bodo odločili, kot je za njihovo družino najbolje
  • odlično učno gradivo za študente in vse, ki delamo z mladimi starši.


Poslušajte svoje srce!

In za konec: ne glede na vso učenost tega sveta – največji strokovnjak za otroka je mama. Le kdo bolje pozna otroka od nas staršev? Običajno je mama tista, ki z otrokom preživi največ časa, zato ga tudi najbolje pozna. Devet mesecev ga je nosila, z njim diha, ga pestuje, hrani, čuti. Zaupajte svojemu občutku in naredite, kot v srcu čutite, da je prav.

Priporočila za varno spanje v družinski postelji

Mnogi dojenčki vsaj del noči prespijo v postelji staršev. Nekateri starši spijo z otroki zaradi občutka povezanosti, bližine, najobičajnejši razlog pa je nočno dojenje. Dojenčki potrebujejo dojenje, ne zgolj materino mleko, temveč stik z mamico – podnevi in ponoči. Pogosto dojenje je normalno. Najbolj se naspijo matere, ki dojijo in imajo otroka v neposredni bližini. Tako se hitro in enostavno odzovejo na otrokove potrebe. Pogosto se zjutraj niti ne spomnijo, da so oz. kolikokrat so dojile. Očetje pa navadno sploh ne vedo, da se je kaj dogajalo …
Ne glede na to, ali dojenček spi z vami v postelji redno ali občasno, celo noč ali zgolj nekaj ur – kako zagotoviti, da bo skupno spanje prijetno in obenem varno?

Najbolj varno spijo tisti dojenčki, katerih starši se zavestno odločijo, kje in kako bodo spali!

Če spimo z dojenčkom …

Ne kadimo.
Smo trezni: torej ne pod vplivom alkohola ali drugih snovi, ki bi zmanjšale odzivnost.
Nismo prekomerno debeli.
Nismo tako ekstremno utrujeni, da »ne bi vedeli zase«.
Oseba, ki ni otrokov biološki starš, je lahko manj odzivna na otroka.
Mamica doji (podnevi in ponoči).

Doječe mamice z dojenčki običajno spijo skupaj tako, da so obrnjeni drug proti drugemu oz. da z roko in pokrčenimi nogami leže na boku za dojenčka ustvarijo gnezdece – varen prostor. Dojenčki po dojenju pogosto obležijo na hrbtu, z rokama vznak in glavico obrnjeno postrani.

Kaj pa dojenček, ki spi z nami?
Je zdrav, donošen.
Spi na hrbtu.
Dojenčka nikdar ne povijamo (v »štručko«)!
Otrok ne sme biti preveč oblečen in ne pokrit čez glavo.

Kje bomo spali?
Spimo samo na varni površini: rjuhe morajo biti dobro napete, ležišče čvrsto, blazine kompaktne,  brez težke posteljnine, dodatnih blazin, dolgih trakov, vrvic, rež ali odprtin, v katere bi se otrok lahko prevalil oz. ujel.
Poskrbeti moramo, da otrok ne more pasti z ležišča.
V postelji ne sme biti igrač, hišnih ljubljenčkov ali drugih otrok!

Kaj je res nevarno?

Najbolj nevarno je, da zaspimo z otrokom, ne da bi nameravali – še posebej npr. na kavču, fotelju, naslanjaču ali po uživanju alkohola oz. snovi, pod vplivom katerih bi bili slabše odzivni. Kjerkoli se znajdemo z dojenčkom v naročju, si predstavljajmo, kako bi bilo, če bi slučajno zaspali. Bi bil otrok ogrožen? Bi nam lahko kam padel, se poškodoval, zadušil? Najbolje je preveriti vse te lokacije, da bomo mirni, otrok pa varen, četudi bi nas za hipec ali dva »zmanjkalo«.
Viri:
McKenna, J.: Sleeping with Your Baby
La Leche League International: Sweet Sleep
Infant  Sleep Information Source: https://www.isisonline.org.uk/where_babies_sleep/parents_bed/