Kaj je delna odstavitev?

Nekatere matere otroka ne želijo povsem odstaviti, temveč bi želele dojiti manjkrat oz. ne povsod in vedno, ko bi otrok to želel. Gre za omejitev dojenja na določeni del dneva, kraj ali situacijo – da se otrok doji na primer le ali podnevi ali ponoči, samo doma, pred spanjem, po vrtcu ipd.

Preden se podrobneje lotimo te teme, bi poudarila še nekaj: upoštevati je treba, da so potrebe 11-mesečnega otroka drugačne kot npr. pri 3-letniku in da so si otroci med seboj različni, zato je morda rešitev, ki se je obnesla pri enem otroku, pri drugem povsem zgrešena.

V razvitem svetu je običajno mati tista, ki odloča, kdaj in kako dolgo se bo otrok dojil (angl. mother-led weaning). Mnoge matere zato zanima:

1. Ali bo otrok lažje zdržal v vrtcu, če ga podnevi preneham dojiti?

Ne. Razlogov je več.

Otroci so prilagodljivi in vedo: ni mamice – ni dojenja.
Odstavitev ne bi rešila ničesar. Uvajanje v vrtec je velika sprememba. Je proces spoznavanja novega okolja, ljudi, načina življenja. Dojenje je zato več kot dobrodošla stalnica v otrokovem življenju, saj mu daje občutek varnosti. V vrtcu je vse novo,  otrok pa potrebuje občutek varnosti. Ko se bo udomačil, osvojil prostor, navezal stik z odraslimi, ki bodo poskrbeli za njegove potrebe, se bo tudi igral, jedel, spal in vse bo v redu.

Dojenček oz. mali malček ne more razumeti, zakaj ga mamica enkrat podoji, enkrat pa ne, čeprav je ob njem. Svojo stisko lahko izrazi s pogostejšim prebujanjem, jokom, nerazpoloženjem, oklepanjem mamice ipd. Zaradi dlje časa trajajočega stresa otrok lahko tudi zboli. Mimogrede: dojeni otroci so manj obolevni in si, če zbolijo, hitreje opomorejo.

2. Ali se bo otrok ponoči prenehal zbujati, če ukinem nočno dojenje?

Dojenja ne moremo kar ukiniti – ker ljudje nismo stroji in nimamo gumba. Dojenje je potreba, ki jo prerastemo, ko smo za to pripravljeni. Morda si pri večjem malčku lahko »izpogajamo«, da prsi ponoči spijo (konkretne ideje v nadaljevanju). Naravno in normalno je, da se dojenčki in malčki ponoči zbujajo. Tako kot podnevi tudi ponoči potrebujejo bližino in občutek varnosti. Ne glede na dojenje večina predšolskih otrok del noči prespi pri starših. Odstavitev običajno ni rešitev za neprespanost.

3. Je uspavanje na prsih škodljivo za otroka?

Uspavanje na prsih je naravno, staro kot človeštvo in za razliko od stekleničke, dude in adaptiranega mleka nima negativnih stranskih učinkov. Mnoge matere skrbi, kako bodo otroka uspavali v varstvu. Ko se navadijo na novo okolje in spremembo, malčki v varstvu običajno brez težav zaspijo sami, ko pa so doma, se še vedno uspavajo z dojenjem. Če vam kdo reče, naj otrok ne zaspi na prsih, ker bo potem uspavanje povezoval s hrano, nasvet preslišite – dojenje je veliko več kot le materino mleko. Je celostna skrb za otroka. Uspavanje z dojenjem je normalno in mine samo od sebe.

4. Bo otrok kdaj samostojen, če nenehno »visi« na mamici?

Približno med 8. in 18. mesecem oz. v fazi ločitvene stiske se zdi, da se otrok kar naprej oklepa matere oz. je samo mamica »dovolj dobra«. Če se otrok še doji, pogosto slišimo pripombe, da se tako obnaša, ker je dojen. To ne drži. Otrok potrebuje občutek varnosti. Z dojenjem mu ne moremo škodovati. Varno navezani otroci so v življenju veliko bolj samostojni in neodvisni ter imajo boljšo samopodobo. Lažje obvladujejo stres in znajo biti sami, če morajo biti sami. Za telesno in duševno zdravje otrok je ključno, da se mamica dosledno odziva na otrokove potrebe. Z ljubeznijo, bližino in dotikom je otroka nemogoče razvaditi.

5. Ali dojenje izčrpava mamico?

Nasprotno. Dokazano je, da se najbolje naspijo ravno doječe mamice, pri katerih otrok spi v bližini. Si predstavljate, da bi morale ponoči vstajati in pripravljati stekleničko ali otroka nositi? Matere izčrpavajo nečloveški napori ter pomanjkanje podpore s strani partnerja in širše skupnosti, saj pogosto večinoma same skrbijo za otroka (dojenje, nega, nošenje, sprehodi, hranjenje, morda tudi črpanje in dohranjevanje), družino (drugi otroci in pomoči potrebni sorodniki) in gospodinjstvo, obenem pa se od njih pričakuje, da bodo še cele dneve v službi.

6. Kdaj pride v poštev delna odstavitev?

Delna odstavitev je bolj izvedljiva pri večjemu malčku, s katerim se lahko pogovorimo oz. je sposoben razumeti spremenjena »pravila igre« in počakati. Enoletni otročiček še veliko premajhen in je v veliki stiski, ker ne razume, zakaj je mamica tam, vendar ga ne podoji.

7. Ali to pomeni, da je bolje otroka povsem odstaviti?

Ne. Prezgodnje odstavljanje je povezano s tveganji za otrokovo in materino zdravje. Odstavljanje pred starostjo treh let je povezano z večjo pogostostjo obolevnosti in umrljivosti. Nenadna popolna odstavitev je nujna le redko in se odsvetuje, saj je otrok izpostavljen tveganju, da bo zbolel za nalezljivimi boleznimi, dehidraciji, podhranjenosti in psihični travmi, kot je občutek zapuščenosti.

Potreba po dojenju pri človeku izzveni nekje do vstopa v šolo. Matere, ki se odločijo tempo odstavljanja prepustiti otroku, dojenja ne omejujejo in se odzivajo na otrokovo potrebo. Odstavljanje je postopen proces, ki se prične s prvim grižljajem goste hrane in traja še mesece in leta – idealno, dokler otrok potrebe po dojenju ne preraste.

Odstavljanje je preprosto – mati ne ponuja, otrok ne povpraša več in dojenje se postopoma zaključi samo od sebe. Podobno kot otrok shodi sam od sebe, ko je za to pripravljen. Otrok, ki je pripravljen na odstavitev, ne kaže nobenih znakov stresa ali stiske.

8. Kako vemo, ali je dojenje potreba ali navada, pa preberite tule.

Nekaj izkušenj iz prakse

Če se odločimo za delno odstavitev, moramo upoštevati otrokovo starost, potrebe in sposobnosti.

1.) Vedno se držimo dogovora. Če otroku rečemo npr., da
– prsi ponoči spijo, bo otrok računal na dojenje, takoj ko se zdani. Torej moramo biti pripravljeni, da se bo želel dojiti, ko skozi okno pokuka prvi sončni žarek.
– se bo dojil, ko pridemo domov, naj bo to res prva stvar. Tako poglabljamo vez z otrokom, ki ve, da nam lahko zaupa.
2.) Zavlačevanje/odlašanje. Z večjim malčkom se lahko pogajamo, da še malo počaka. Če se otrok uspava z dojenjem, mu po podoju (če še ne zaspi in je miren) morda lahko predlagamo, da pustimo lučko na hodniku in gremo npr. zložit posodo v pomivalni stroj ali pod tuš. Ko se bomo vrnili, bo otrok morda že spal.
3.) Odštevanje. Nekatere mamice se počutijo nelagodno, če se otrok ponoči dolgo crklja na prsih. Včasih pomaga trik z odštevanjem. Ko nam začne iti dojenje na živce, počasi odštevamo in potem dojko »pospravimo«.
4.) Kozarec vode ali malica. Ponoči otroku lahko ponudimo kozarec vode, morda je samo žejen. Tudi čez dan otroku večkrat ponudimo vodo in manjše zdrave prigrizke.
5.) Preusmerjanje pozornosti oz. 100 % pozornost. Predvidevamo, kdaj bi se otrok želel dojiti in poskušamo preusmeriti pozornost s kakšno drugo aktivnostjo. Še boljša pa je naša 100 % pozornost. Otroku (četudi le za kratek čas) posvetimo vso pozornost. Ali pa ga mimogrede pobožajmo, skuštrajmo laske, dajmo poljubček, ga požgečkajmo, objemimo …

Dobro je, da vsega skupaj (dojenja, odstavljanja, vzgoje in nenazadnje življenja ne jemljemo preveč zares in si damo čas. Materinstvo ni vedno postlano z rožicami in je daleč od idealov, ki nam jih vsiljujejo družba in mediji. Opazujmo otroka in sledimo srcu. To je najboljši recept.

Več o odstavljanju in dojenju po prvem letu izveste na spletnem predavanju.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Dojenje malčka – razkrivamo najpogostejše mite
Zdravje planeta se prične z zdravjem človeka – roza oktober
So dojeni malčki bolj odvisni od matere?
Tako velik(a), pa se še kar doji?!
Dolgotrajno dojenje, zadojenci in čigava je mati?
Prispevek o dojenju malčkov v Tedniku RTV Slovenija
Kakšne barve je materino mleko?