Zadnjič mi je neka mamica posredovala članek o dojenju po prvem letu, ki je bil objavljen v brezplačni reviji o zdravju in na voljo v čakalnici ene od zdravstvenih ustanov. Zanimivo naključje: pod drugim delom članka, ki vsebuje osebna prepričanja o nesprejemljivosti oz. celo škodljivosti »dolgotrajnega« dojenja je bil oglas za nadaljevalno mlečno formulo z enako površino kot je bila površina besedila. Mislim, da je komentar na to temo odveč. Dotaknila pa bi se nekaj trditev, ki kličejo po razmisleku in odzivu.

Navajam: Doktor psihologije in specialist klinično psihološkega svetovanja Andrej Perko, eden najbolj znanih učencev dr. Ruglja, namreč meni, »da dojenje, ki se zavleče tudi v kasnejše faze otrokovega življenja, vzgaja posameznike, močno navezane na matere.«

Da se dojenje zavleče?

V strokovni literaturi o dojenju predolgo dojenje ni opredeljeno – znano je, da je biološka norma dojenja pri človeku 2,5–7 let. Izrazi »dolgo«, »podaljšano« dojenje so poljubni in jih običajno zasledimo v medijih, kjer se polarizirajo mnenja na temo, kako dolgo naj bi se otrok dojil.

Kaj je narobe z navezanostjo?

Ali ni zaželeno, da je otrok varno navezan na primarnega skrbnika, kar je običajno mama? Dojenje je veliko več kot zgolj materino mleko – čeprav vsaka kapljica šteje ne glede na otrokovo starost. Za malčka je dojenje pomemben vir ugodja, tolažbe in stabilnosti, posebej če je v stiski, se poškoduje, je bolan, utrujen, prizadet, preplašen ali pa se znajde v novem, neznanem okolju.

Poleg tega se aktiven otrok med fazami raziskovanja prek dojenja ponovno poveže z materjo. Dojenje malčka je osrečujoče in zadovoljujoče tudi za mamo, ki vidi, da zna zadostiti potrebam svojega otroka. Dojenje med materjo in otrokom ustvari bližino, ki otroku zagotavlja čustveno stabilnost v času hitre rasti in razvoja.

Dopuščanje, da otrok narekuje tempo odstavljanja, je izraz zaupanja. Prispeva k otrokovi samozavesti, saj se odstavi, ko je za to razvojno pripravljen. Mati, ki se odloči za naravno odstavljanje, nikdar nima težav z nesrečnim otrokom, ki se upira njenim prizadevanjem po odstavitvi.

Nobenega pozitivnega vpliva?

Gospod Perko trdi, da dolgotrajno dojenje po njegovem prepričanju nima nobenega pozitivnega vpliva na razvoj otroka. Vsakdo ima pravico do svojega mnenja – o vsem, tudi dojenju. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko konkretnim posameznikom, ki so se »dolgo« dojili, je gospod pomagal v svoji praksi.

Kaj pa to, da je trajanje dojenja pomembno povezano tudi z zmanjšanim zanemarjanjem in spolno zlorabo otrok (Kremer, 2018)?

Težava mater, ki so nesposobne otroke ‘potisniti’ v svet?

Izjava, da je »dolgotrajno dojenje težava mater, ki so nesposobne otroke ‘potisniti’ v svet in se jih patološko oklepajo,« pa kaže na to, da gospod Perko dojenja preprosto ne razume oz. najbrž nima osebnih izkušenj na primer kot oče dojenega otroka, ko bi lahko iz prve roke opazoval zanimivo dinamiko dojenja. Dojenčka ali malčka je v dojenje nemogoče prisiliti.

Poleg tega otrok ni treba nikamor ‘potiskati’, vsaj kar zadeva dojenje, ker dojenje ni navada – dojenje je potreba. Ko je otrok pripravljen oz. potrebo preraste, se neha dojiti, ne da bi se bilo treba materi za to posebej truditi ali da bi bil otrok zato v stiski. Seveda je v industrializiranem svetu običajno mati tista, ki se odloči, ali bo dojila ali ne in narekuje tempo odstavljanja. V Sloveniji je zakoreninjeno prepričanje, da je treba prenehati dojiti še pred koncem porodniške.

Koliko ljudi je (bilo) dojenih?

V Sloveniji nimamo statistik, koliko otrok je sploh dojenih po prvem letu – zagotovo jih je vedno več, pa vendar ne prav veliko, po nekaterih ocenah morda tretjina. V preteklosti so bile številke še manj v prid dojenju, tako da so bili današnji odrasli dejansko dojeni še krajši čas, če sploh. Kako bi lahko nastale »nepopravljive posledice pri zdravem osebnostnem oblikovanju otroka«, če pa je bilo dojenje dojenčkov (kaj šele malčkov) npr. v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja praktično na robu izumrtja?

Zadòjenci?

Od kod torej po besedah gospoda Perka vsi ti »zadòjenci, ki se ne zmorejo odtrgati od svojih mamic, ki so odvisni od njihovih mnenj in sporočil«, če pa je med današnjimi odraslimi tako malo ljudi, ki so bili sploh dojeni ali pa so se dojili dlje kot nekaj tednov ali mesecev?

Kot zanimivost: za Džingiskana je znano, da naj bi se dojil šest let. Mama Michaela Jordana, ki se je dojil tri leta, pa je prepričana, da je ravno zaradi dojenja postal tak športnik. Huda »zadòjenca«?

Čigava je mati?

Gospod Perko nadalje trdi, da »morajo matere svojim malčkom dati vedeti, da niso podrejene zgolj njihovim željam, temveč je njihov življenjski slog odvisen tudi od drugih dejavnikov.« Tako je, želje so eno, potrebe pa drugo. Dojenje spada med potrebe.

»Dojenje je smiselno dobro leto, potem pa mati ni več samo otrokova in se vrača v svoje delovno in drugo okolje.« Gospod Perko ne utemeljuje »smiselnosti« in »dobrega« leta, o mnenju laične in strokovne javnosti na temo dojenja pa več tule. Mati bo vedno otrokova mati, ne glede na to, koliko je star. V čem je problem? Seveda se bo mati vrnila v delovno in drugo okolje – kakšno zvezo ima pri tem dojenje?

Otroci so zelo prilagodljivi – ni mamice, ni mleka. In? Poleg tega je materinstvo le ena od vlog ženske, ki se prepleta z njenimi ostalimi vlogami in jih bogati. Ob prehodih iz ene v drugo razvojno fazo je pri otroku ravno dojenje pogosto (seveda ne edini) najpreprostejši način zagotavljanja fizične in čustvene stabilnosti.

Čigave so prsi?

Ali pa gre pri izjavi, da »mati ni samo njegova« [torej otrokova] za subtilno namigovanje v smislu, čigave so prsi? V Severni Ameriki in večini Evrope javnost prsi dojema večinoma v seksualnem kontekstu, zato sklepa, da je uživanje v dojenju lahko samo spolne narave, spolni užitek z malčkom pa je lahko samo nekaj nesprejemljivega, sprevrženega. Morda pa je sprevržena družba?

Biološka funkcija prsi je, da tvorijo mleko za dojenčka. Razmnoževanje človeka je vsekakor možno brez kakršnegakoli stika s prsmi, torej prsi niso spolni organ. Če odmislimo vplive medijev in televizije – prsi same po sebi niso seksualni objekt in niso nič bolj posebne od ženskega obraza, širokih bokov, ozkega pasu ali drugih značilnosti ženskega telesa …

Čigav je otrok?

Ne glede na vsa priporočila in prepričanja – sploh s strani ljudi, ki o dojenju nimajo pojma, vedno naredite, kot čutite da je prav za vas, vašega otročička, vašo družino. Ali in kako dolgo boste dojili, je izključno vaša stvar.

Če vas zanima več o odstavljanju, vabljeni na spletno predavanje. Strokovnjaki iz zdravstva, vzgoje in socialnega varstva, ki vas zanima več o dojenju malčkov, pa vabljeni, da se udeležite predavanja o dojenju malčkov, ki bo novembra potekalo v okviru 100-urnega tečaja o dojenju in laktaciji.

Morda pa bi vas utegnilo zanimati tudi:
Dojenje malčka – razkrivamo najpogostejše mite
So dojeni malčki bolj odvisni od matere?
Tako velik(a), pa se še kar doji?!
Odstavljanje
Kakšna pomoč pri dojenju je na voljo pri nas?

Prispevek o dojenju malčkov v Tedniku RTV Slovenija
Kakšne barve je materino mleko?