Zadnje čase se mamice v raznih forumih in FB skupinah pritožujejo, ker naj bi bil otrok kar naprej na prsih. Še več: priča smo kopici pravih »zizoholikov«, navezanih na prsi, odvisnih od dojenja …

Gre res samo za pritoževanje izčrpanih mamic? Žal ne – vse skupaj je le odraz širše družbe, kulturne dediščine in iztirjenih pričakovanj.

Če ne bi šlo za naše otroke, bi bilo smešno – tako pa je žalostno – na voljo je toliko znanja, podatkov (npr. o dojenju, zdravju, razvoju otrok itd.), človek naj bi bilo celo razumno bitje, pa vendar smo priča kroničnemu pomanjkanju zdrave pameti in vedno bolj nerazumnim odločitvam, izjavam. Toliko je govora o človekovi osebnostni in duhovni rasti – pa smo vedno bolj odtujeni – ne zgolj ljudje med seboj, temveč od samih sebe in žal tudi svojih otrok …

1. Sesalci smo!  
Že samo ime pove, da smo ustvarjeni, da sesamo. Samice sesalcev imamo mlečne žleze, iz katerih potomci sesajo materino mleko.  Dojenje ni navada ali razvada, temveč pristna biološka potreba, ki našim mladičkom omogoča optimalen razvoj.

2. Dojenje je več kot zgolj mleko
Dojenje materi olajša materinstvo, saj se s pomočjo materinskih hormonov intuitivno odziva na otrokove potrebe – instinktivne odločitve pa so običajno tudi najboljše. Poleg materinega mleka dojenje vsebuje vse, kar potrebuje dojenček – deležen je kožnega in očesnega stika, mamico voha, okuša, sliši. Dokazano je, da so dojeni otroci obenem tudi več pestovani.

3. Dojenje – potreba ali navada?
Potrebe prerastemo, navad, razvad pa se odvadimo, v tem je ključna razlika: http://www.rumina.si/dojenje-kako-razlikovati-med-potrebo-in-navado/

4. Dojenje je allinclusive.
Takojšnje dosledno odzivanje na otrokove potrebe je ključnega pomena za vzpostavitev vzajemne komunikacije in vezi zaupanja. Intuitivno odzivanje na otrokove potrebe materi omogoča, da se pravilno odloči in dela v najboljšem interesu otroka. Naloga okolice je, da materi zaupa in jo podpre. Zadovoljen otrok se zanima za okolico in se odpira navzven. Zaupa, da bo zanj poskrbljeno.

5. Pustiti dojenčka jokati je nečloveško!
Če se na dojenčkove potrebe ne odzovemo vedno in takoj, neha zaupati. Nauči se, da se ne more zanesti na nikogar. Nauči se, da se zanj nihče ne zmeni. Se preprosto »izklopi«. Raven stresnih hormonov je visoka in ker dlje časa prevladuje nagon po preživetju (boj za obstanek), se oseba ne more odpreti navzven, zanimati za okolico in druge ljudi, temveč se zapira in osredotoča samo nase.

6. Bo razvajen?
Kot drugi sesalci tudi človek za rast in razvoj potrebuje dotik. Dojenčki in otroci se običajno radi pestujejo, nosijo, spijo v neposredni bližini staršev. Ne, ne bodo razvajeni. Nasprotno – veliko bolj neodvisni bodo postali, kot odrasli bodo veliko bolj suvereni in samozavestni. Bi bil tudi vaš otrok samo »po rokah«? Pameten otrok.

7. Pravica do dojenja?
Če izhajamo iz Konvencije o otrokovih pravicah, ima vsak otrok pravico do zdravja, zdravega telesnega in duševnega razvoja. Torej tudi do dojenja, kajne?

8. Kako dolgo naj se potem otrok doji?
Dokler potrebe po dojenju ne preraste (nekje med 2. in 7. letom starosti).
Več o »(pre)dolgem« dojenju: https://iskreni.net/druzina/starsevstvo/194-vzgojni-izzivi/dojenje/165223-tako-velik-pa-se-se-kar-doji.html

In za konec še nekaj zanimivih izjav s komentarji …

Moj je bil star 11 mesecev ko sem se vrnila v službo, totalno odvisen od dojenja, pa je cisto brez problema zdržal. Ko me ni bilo, pač ni bilo …
Seveda. Otroci se prilagodijo – ni mamice, ni mleka. Nikakor pa otrok ne more biti odvisen od dojenja …

Moj je bil odvisen od dojenja, na 30 minut sva se celo noč dojila, sem mislila da nikoli ne bova nehala in da bo zelo kriza ko se bova odvajala.
Nesmisel! Otrok ni odvisen od dojenja.
Odrasli imamo pogosto nerealna pričakovanja glede spanja dojenčkov in malčkov. S tem, ko se želijo dojiti, lahko izražajo tudi potrebo po toplini, varnosti itd. Ker je dojenje potreba in ne navada, se od dojenja ne moremo odvaditi. Potrebo prerastemo, ko pride čas.

Ker je moj mali sonček zizoholik, se bolj kot ne po vsakem obroku še podojiva.
Ob uvajanju goste hrane z dojenjem nadaljujemo brez omejitev. Dojenje po, pred ali obrokom goste hrane je nekaj najbolj naravnega in normalnega!

Pri 11 mesecih otrok že davno ni več odvisen od materinega mleka …
Otrok je prvih šest mesecev povsem, kasneje pa še vedno zelo odvisen od materinega mleka. To drži. Ni pa res, da je dojenje odvisnost! Otroci še leta odvisni od nas staršev, osamosvajanje in odstavljanje pa dolgotrajen proces, ki traja leta. Najboljša popotnica za zdrav telesni in duševni razvoj je takojšnje odzivanje na otrokove potrebe, dotik, dojenje itd.

Zanima me do kdaj ste dojile ponoči? Moj je odvisen od dojke in če ne dobi, se dere. Kaj storiti? Da bi ga pustila jokati, je že mal prepozno, ker se je že razvadil. Star je 7 mesecev.
Seveda joka, ker potrebuje mamico. Škoda, da je mamica spregledala ostale znake, da bi se otrok dojil – iz kateregakoli razloga. Puščanje otrok jokati, je kruto, nečloveško in škodljivo! Potreba po bližini, varnosti, toplini je normalna, nikakor ne razvajenost!

Ampak tamali je tako navezan na joške, da se carta lahko tudi na pol ure! Že če ga mož nosi okoli mu celo majčko posesa … On se pač tako crklja! Tako je navajen! Če bi vedela, da bo takole, ga raje ne bi navadila, pa bi bil lepo na flaši pa mir!
Najbrž še ena izčrpana mamica z nerealnimi pričakovanju in povsem normalen dojenček …
Torej: sesalci smo rojeni, da sesamo. Dojenje je več kot le materino mleko. Je akt ljubezni. In materino naročje kraj, kjer dojenček in malček dobi vse najboljše, kar potrebuje za zdravo rast in razvoj – občutek varnosti, dotik in materino mleko.