Težave pri dojenju niso nič novega. Pomoč pri dojenju bi morala biti samoumevna. Pa ni. Človekove in pacientove pravice med mamicami po porodu so sistematično kršene, saj so tik po porodu marsikdaj deležne nasilja – in to ravno s strani tistih, ki bi jih morali zaščititi, jim dati občutek varnosti, jih pomiriti in strokovno podpreti.

Ni vse črno belo. Obstajajo tudi zadovoljne mamice, krasno osebje, pa vendar. Še vedno teče preveč solz in premalo mleka.

Težave pri dojenju so stare kot človeštvo, le da so bile ženske nekdaj deležne podpore. Znanje je prehajalo iz roda v rod. Dojenje je bilo samoumevno in del (javnega) življenja, zato se ni dogajalo, da bi se ženska z dojenjem v praksi prvič srečala šele, ko je v naročje dobila svojega otročička.

Ni treba uporabiti veliko domišljije. Pravkar se je rodilo novo bitje in namesto blaženosti prve ure postanejo trpljenje. Dojenje ne steče. Vsaj zdi se tako. Si predstavljate, da obupani prosite za pomoč (saj resnično želite dojiti, povsod poslušate, kako pomembno je dojenje), deležni pa bi bili na primer odziva:

»Ležite kot na plaži, v tej pozi se ne moreta dojiti, nista na dopustu!«
»Saj si mati in sedaj imaš instinkt, moraš znati!«
»Velike prsi imate in take nimajo mleka.«
»Kaj se pa greste, da dojite več kot 15 minut na eni strani?«
»Kaj stradate otroka? (Ups, narobe smo ga stehtali …)«
»Joj, takih vam pa še Fabjan* ne bi naredil!« [*estetski kirurg] (Je bilo rečeno neki materi, ki je ob navalu mleka, močno oteklih in bolečih prsih na pomoč poklicala sestro.)
»Kaj komplicirate!? Takole je treba!« (Oseba zgrabi dojenčka za glavico in ga potisne materi v dojko.)
»Vaš dojenček je pač prelen, ne da se mu sesati.« (Oseba ponudi stekleničko mlečne formule ali pa dojenčka brez vprašanj ali pojasnil nahrani, ne odneha niti, ko se otrok duši in mati zraven joče.)

Je stvar sreče, da naletimo na prijazno in strokovno osebje?
Bivanje na poporodnem oddelku se za marsikatero mamico spremeni v trpljenje, saj je zaradi pogosto zgolj navideznih težav pri dojenju deležna nasilja in nestrokovnega, celo nečloveškega ravnanja.

Ali je prav, da je vprašanje sreče ali naključja, na koga bomo naleteli – potrpežljivo, prijazno in strokovno osebje ali neprijazne sestre brez znanja in občutka?

Pravica do zdravja je osnovna človekova pravica. Otroci imajo pravico do dojenja in matere tudi. Vrabci na strehah čivkajo, kako tvegano je nedojenje ali umetno hranjenje za zdravje otrok in mater.

Pritisk je velik, a vendar ne steče vsem
Pritisk na mamice, naj dojijo, je neizmeren. Večina mamic si želi dojiti. Pričakujejo, da je dojenje naravno in bo že nekako steklo. V resnici imajo prav, z njimi ni nič narobe. Le preveč zaupajo in se ne zavedajo, kako neprijazno zna biti okolje, v katerem bi morale biti v varnih rokah. Pričevanja mater so pretresljiva!

Realnost porodnišnic

Ena od mamic je potožila:
»V porodnišnici so mi sestre s tako muko in negativnim pristopom pokazale pristavljanje. Ena izmed njih se je norčevala: “Ležite kot na plaži, v tej pozi se ne moreta dojiti, nista na dopustu!” In mi je pritekla solza pa sem rekla: “Zato sem prosila za pomoč.” Raje so mi ponudili dodatek …«

Kje ste, varuhinja človekovih pravic in zagovorniki pacientovih pravic?

Žalostno. Dogaja se, da marsikatera mati ne doji ali ne doji polno ravno zaradi neustreznega odnosa in pomanjkanja strokovne podpore v porodnišnici. Porodi so čedalje bolj medikalizirani, dojenčki zaspani, mame ne znajo pristaviti, otrokova teža pada, ustrašijo se in gredo po dodatek. Ali jim ga ponudijo, ker mora teža gor. Včasih pa kar tako, za vsak slučaj.

Ja, je vredno!
Vse, kar bi bilo treba, je, da bi nekdo sedel poleg mamice, opazoval dojenje, jo spodbudil, vodil in opremil z informacijami. Ampak to zahteva znanje in čas. Očitno je bolj preprosto dati dodatek. Za kakšno ceno? Če vemo, da ena sama steklenička umetnega mleka spremeni otrokov črevesni mikrobiom za vsaj dva tedna izključnega dojenja?

O tem, s katerimi dvomi se soočajo mamice v prvih tednih dojenja: http://www.rumina.si/dojenje-v-prvih-dneh/