(Kako preprosto je to reči, pa kako lahkomiselno in neodgovorno tudi!)
Zadnjič mi je pisala mamica leto dni starega otroka, ki se je namučila, da je vzpostavila dojenje. Sedaj, ko se je vrnila v službo, pa je dojenje stalnica, ki je več kot dobrodošla v času tako velike spremembe …
Pred kratkim je obiskala bioresonanco, kjer so jo povsem prestrašili in ji svetovali, naj preneha dojiti, ker naj bi s svojim mlekom škodovala otroku. (Otrok je menda itak že “tako velik”, pa kozje mleko naj mu raje da itd.)
Vedno znova ista pesem. Ne glede na (zdravstveno ali katerokoli drugo) težavo, ki jo ima doječa ženska – ne glede na otrokovo starost – vedno znova en in isti nasvet. Nehajte dojiti! Običajno na mah, brez premisleka in v dokončnem tonu, kot da je to nekaj, kar pritisneš na gumb in je konec.
Žal na tem področju ni bistvenih razlik med ponudniki uradne, komplementarne in alternativne medicine. Dojenje je krivo!
Če nekdo tako suvereno, ne da bi prej skrbno pretehtal celotno situacijo, odsvetuje dojenje, najbrž ne razume ne dojenja in ne življenja.
Ne razume razsežnosti, kompleksnosti tega naravnega, edinstvenega načina skrbi za otroka, ki ga je mati narava ustvarila za nas, ljudi.
Ne razume, da je naravno in normalno stanje ženske še nekaj let (ja, tako je: let, ne mesecev!) po porodu, da doji.
Ne razume, da je nedojenje poveča obolevnost pri materah in otrocih in da tudi v razvitem svetu dojenčki obolevajo in celo umirajo, ker niso dojeni.
Ne razume, da je to dolg proces, naravno nadaljevanje ciklusa spočetje, nosečnost, porod.
Ne razume, da mami in otroku ne moremo kar tako, čez noč vzeti nečesa, kar jima pripada po vseh zakonih narave.
Ne razume, da otroci potrebo po dojenju preprosto prerastejo in da se vse zgodi samo od sebe ob svojem času.
Ne razume, da ni nadomestka za materino mleko. Adaptirano mleko je pač zgolj prah, zmešan z vodo, ki preprečuje, da bi otroci umrli od lakote.
Ne razume, da mame potrebujejo podporo pri svojem poslanstvu, torej tudi dojenju. Da je dojenje, o čemer se (presenetljivo!) vsi strinjamo, da je naravno, pogosto “problem” le zaradi nevednosti, neznanja. Ob poplavi raziskav in informacij nevednost ne more biti dovolj dober razlog za lahkomiselne in bedaste nasvete.
Zato priporočam vsem, ki vas strašijo, da:
– ste izčrpane zaradi dojenja
– otroku škodujete s svojim mlekom
– morate nehati dojiti zaradi zdravil, posegov, terapije –
poiščite drugo mnenje pri strokovnjaku, ki res razume dojenje! To je vaša pravica! Kdo se bo postavil za vas in vašega otroka, če se ve ne boste?
In predvsem: naj vas prepričajo. Sprašujte. Veliko. Vljudno. Vztrajno.
Zakaj? (Vprašanje po potrebi ponovite.)
Kje bi lahko prebrala/izvedela več o tem?
Kakšno izobrazbo imate na področju dojenja?
Kakšne imate osebne izkušnje na področju dojenja?
Kakšne prednosti/slabosti prinaša predlagano zdravljenje, poseg?
Ali za predlagano zdravljenje/poseg obstajajo druge možnosti?
Vedno skrbno pretehtajte koristi in tveganja.
V večini primerov ne gre za življenje in smrt, zato si vzemite čas za premislek.
Situacije, ki bi zahtevale takojšnjo in popolno odstavitev, so izredno redke!
In še to: trditev, da so v materinem mleku strupi, je resnična. Ker so strupi povsod – tudi v drugih tkivih, organih, naši krvi in drugih tekočinah. Da ne govorim o okolju (kaj vse dajemo vase in nase). Otroka smo nosile devet mesecev – najbrž takrat ni bilo v nas nič manj strupov, pa še prek posteljice je od nas dobil vse … Ker smo tako polne strupov, najbrž ne bi smele niti zanositi (?!)
Mimogrede: prsi niso placenta.
Celo pri materah, ki kadijo, je dokazano, da je zdravje njihovih otrok dosti bolj ogroženo, če niso dojeni.
Znano je tudi, da če bi podaljšali trajanje dojenja, bi pri ženskah med drugim zmanjšali obolevanje za predmenopavzalnim rakom na dojki, ampak o tem kdaj drugič.
Torej … dojenčka in pamet v roke. Poslušajte svoje srce, občutek. Pa veliko poguma in sreče pri izbiri ljudi, ki jim zaupate svoje zdravje.