Skrbeti za dojenčka je ena največjih, najlepših in včasih tudi najstrašnejših odgovornosti v življenju, predvsem za mamice, ki želijo narediti vse »prav«. Ko smo noseče, nas skrbi predvsem porod. Beremo, raziskujemo, sprašujemo.
Dojenje se nam zdi samoumevno – saj je vendar naravno, kajne? Dojenčka damo k prsim in pije mleko ali pač? Sploh pa, to je še daleč, bo že nekako. Nenazadnje so zato v porodnišnicah strokovnjaki, ki mi bodo znali pomagati …
Kakšna zmota!
Tudi sama sem razmišljala tako in doživela bridka razočaranja. Žal nisem edina. V preteklih 16 letih, odkar sem sama postala mama, se na področju podpore pri dojenju v zdravstvenem sistemu ni kaj dosti spremenilo. Žalostno je, da dojenje mnogokrat ne steče zgolj zaradi pomanjkanja pravih informacij! Poleg tega zaradi nasprotujočih si nasvetov matere nemalokrat sprejemajo odločitve, ki izhajajo iz strahu in običajno niso najboljše ne zanje ne za dojenčke.
Dojenje je enostavno?!
Nehajte govoriti mladim materam, da je dojenje enostavno. Kaj v življenju, kar je res vredno, pa nam pade kar samo iz neba? Dojenja se naučimo. Več treniramo, bolje gre. Če seveda vemo, kaj pričakovati, kaj je normalno.
Dojenje je fiziološko
Ja, saj je tudi porod nekaj fiziološkega. Seveda je včasih čisto enostavno – če steče. Žal pa za vse ženske porod in dojenje nista tako preprosta.
Glede na podatek, da že v prvih tednih število dojenih otrok strmo pade in je pri 3 mesecih izključno dojena le okoli tretjina dojenčkov, je očitno nekaj narobe. Pri tem nikakor ne gre za nesposobnost mater, temveč pomanjkanje podpore.
Propagiranje dojenja, potem pa stekleničko v roke
Za nekatere mamice se dojenje sprevrže v agonijo že v porodnišnici, saj sta prvi ukrep dodatek po steklenički oziroma nastavki. Praviloma ni nikogar, ki bi si vzel čas in skrbno opazoval dojenje ter na osnovi tega prepoznal ali preprečil morebitne probleme.
Najbolj krivično je nosečnice prepričevati, kako pomembno in oh in sploh je dojenje, potem pa nikjer nikogar: ne samo, da ne dobijo pravih informacij – dobijo celo škodljive nasvete in nekatere utrpijo nasilje (ponižujoče, žaljive pripombe, potiskanje dojenčka v dojko, nasilno hranjenje po steklenički ipd.) – in jim že ob najmanjšem ali zgolj navideznem problemu potisnejo stekleničko v roke. Nekatere zajame še neskončen občutek krivde, jeze, žalosti in razočaranja, češ da so odpovedale kot mame.
90 % mojih strank je prepričanih, da pravilno pristavljajo
Veliko mamic je prepričanih, da je njihov in dojenčkov položaj pri dojenju v redu. V praksi se pogosto izkaže, da je z nekaj manjšimi spremembami položaja možno še marsikaj izboljšati. Predvsem postane dojenje obema veliko bolj udobno. Le nekaj malih sprememb in dojenje marsikdaj nenadoma ne boli več, otrok lažje in učinkoviteje sesa. Marsikatera mamica mi zaprepadena reče: »Zakaj mi tega ni nihče pokazal?«
Ko jih vprašam, ali si je kdo vzel čas in ju z dojenčkom opazoval pri dojenju, hitro pridemo do zaključka, da pravzaprav nihče. Vsaj ne od blizu. Hudič pa je v detajlih …
100 % mojih strank ne ve, kako otroka pravilno nahraniti po steklenički
Nekateri starši otroka dohranjujejo ali želijo hraniti po steklenički. Tudi oni imajo pravico vedeti, kajne? Tako kot pri dojenju je tudi o hranjenju po steklenički potrebno nekaj znanja, da se otroka ne »naliva«. Staršem razložim, kako namestiti otročička, kako držati stekleničko, na kaj morajo biti pozorni in kako ravnati, da je tempo primeren za dojenčka. Ponavadi sledi presenečeno vprašanje: »Zakaj mi tega ni nihče razložil, pokazal?«
Komu mar dojenje?
Kaže, da dojenje ne zanima nikogar razen mamic, ki se jim dojenje »zgodi«.
Zmotno je prepričanje, da so zdravstveni strokovnjaki usposobljeni tudi na področju dojenja. Med mojimi strankami so tudi medicinske sestre in zdravnice – pravijo, da v času izobraževanja o dojenju niso izvedele kaj dosti več kot to, da je dojenje najboljše za dojenčka. V izobraževalnem sistemu bodočih strokovnjakov s področja zdravstva, vzgoje in socialnega varstva dojenje ne obstaja. Kolikor mi je znano, je Dojenje na voljo kot izbirni predmet na ljubljanski Zdravstveni fakulteti.
V sistemu zdravstvenega varstva so za porod pristojne babice, za bolezni dojk ginekologi, za bolezni otroka pa pediatri. Kam torej spada dojenje, ki je zadeva dvojice mati-otrok? O tem, kakšna pomoč pri dojenju je na voljo pri nas, sem pisala tule.
Pa flaško daj, kaj kompliciraš!
67 % vprašanih je bilo mnenja, da je mlečna formula enaka kot materino mleko, je v anketi ugotovila britanska profesorica, raziskovalka in avtorica Amy Brown, kar nikakor ne drži. Adaptirano in materino mleko imata skupno le eno: da sta v tekoči obliki.
Da ne bo nesporazuma: dojenje včasih kljub prizadevanjem ne steče in dobro, da je na voljo mlečna formula. Tako kot je pošteno, da se nobene ženske ne sili z dojenjem, bi bilo pošteno tudi, da se matere seznani s tveganji nedojenja in ukrepi, kako tveganja po možnosti ublažiti.
Pravljice o »pridnih« dojenčkih
Komaj sem zapustila porodnišnico, že sem kot skoraj vse mame tudi sama večkrat slišala vprašanje: »Je priden? Pridna?«. Sprva sem bila v zadregi. Kaj naj bi to pomenilo? Za večino ljudi priden dojenček pomeni, da spi celo noč, ne protestira, če je večino časa nekam odložen – skratka, na hitro se nahrani, potem pa »da mir«. No, takšni so običajno dojenčki iz knjig, revij in televizije, pa od idealnih sosedov in prijateljev. Pa tudi marsikatera babica se spominja svojih otrok kot zelo »pridnih«.
V resnici pa …
Se večina dojenčkov doji pogosto (četudi so stari že [nevemkoliko] mesecev) in to ne le podnevi, temveč tudi ponoči. Poleg tega se večina dojenčkov najbolje počuti ob tesnem telesnem stiku, torej se radi pestujejo, nosijo in tiščijo mame ali očka ne glede na uro, vreme ali letni čas. Potreba po pogostem sesanju in dotiku je naravna in normalna.
Kaj nam servirajo mediji?
V glavnem same retuširan fotografije presrečnih do potankosti urejenih mamic, ki se jim prav nič ne pozna, da so komaj rodile. Ali pa v TV-serijah in filmih, ko po porodu (seveda leže na hrbtu, z veliko kričanja) mati v naročje dobi umitega, prekrasnega v odejico zavitega ali oblečenega novorojenčka, ga presrečna gleda in ne glede na to, ali je buden, spi ali joka – nikakor pa ne išče prsi, čeblja s prisotnimi – dojenja pa ni in ni.
Morda kasneje vidimo kakšno stekleničko, če pa se že omenja dojenje, gre vedno za kombinacijo z nevšečnostmi – črpanjem, bolečimi bradavicami, zbujanjem, povešenimi prsmi, motenim partnerskim odnosom in še kaj groznega bi se našlo. Karkoli je že narobe, gotovo je krivo dojenje!
Rešitev?
Povejte nosečnicam, naj se pripravijo tudi na življenje z novorojenčkom – naj se pozanimajo o dojenju, spanju, negi itd. Odlična ideja se je vključiti v skupino za podporo in pomoč pri dojenju ali srečanja za mamice z dojenčki. Oboje je brezplačno, a neprecenljivo.
Vabljeni tudi na priprave na porod in dojenje. Če imate težave z dojenjem, vam z veseljem pomagam.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Nasilje nad mamicami po porodu
Kaj storiti, da bo dojenje steklo?
Kakšna pomoč pri dojenju je na voljo pri nas?
10 preizkušenih nasvetov za uspešno dojenje