Preden sem prvič postala mama, mi je več ljudi reklo: »Zdaj se pa naspi, dobro se naspi, ker potem …« Potem? Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Domnevala sem, da me čaka nekaj res hudega. Sekirala sem se, ker me je proti koncu nosečnosti mučila nespečnost, čez dan pa sem bila vsa zaspana in sem izkoristila vsako priložnost za dremež.

Potem se je rodila moja mala miš. In sem vstajala. Vsake tri ure. 45 minut se je dojila na eni, 45 minut na drugi strani, podrli kupček, previla sem jo, uspavala ter vsa panična legla in se trudila, da bi čim prej zaspala nazaj. Ni šlo. Saj je bila čisto blizu mene – v lepo urejenem košku, ampak mene je noro skrbelo zanjo. Nisem je videla, vohala, niti dobro slišala.

To me je spravljalo ob pamet. Ogromno časa sem porabila, da sem se umirila. Zaprla oči, se začela pogrezati v spanje in potem … Tisti nežni zvoki, da je čas. Spet bi se dojila, jaz pa … Ojoj. Dvignem mojo najlepšo punčko na svetu. Čisto potihem, da ne bi zbudila dragega. Odnesem jo v dnevno sobo, prižgem luč in vajo ponoviva. Po treh tednih sem bila izmučena do konca. Vzela sem jo k sebi v posteljo. Po eni strani sem bila pomirjena, po drugi pa me je skrbelo, da se ji ne bi kaj zgodilo. Vsa izčrpana sem mislila, da ne bom preživela …

No, Veroniki sta se potem rodila še sestra in brat – še vedno sem tu, pogosto neprespana, pa ne zaradi otrok, haha …

Delavnice o spanju so vedno žur in molitev obenem – za mirne noči in še lepša jutra, ko se vsi zbudimo spočiti: kjerkoli že se pač zbudimo …