Včasih se zdi, da je dojenje krivo za vse. Sploh če je prepogosto. Ali to drži?

Osnovni problem sploh ni v dojenju, temveč v poskusih, da bi standardizirali življenje. Dobesedno. Začne se že v maternici. Obsedenost s številkami je tudi posledica industrializacije, kamor spada tudi umetno hranjenje z znano filozofijo, da morajo imeti dojenčki red. Če ga še nimajo, jih je pa treba spraviti v red. Ali pa je treba spraviti v red starše – mamo, če smo bolj natančni.

Filozofija umetnega hranjenja je znana in presega samo hranjenje. Namreč: da je treba dojenčke hraniti po steklenički po točno določenem urniku, da morajo prejemati točno odmerjene količine mleka, kašic ipd. Potem so morali dati mir. Pogostejše pestovanje ali jemanje v naročje naj bi bilo škodljivo. Norma je bilo tudi samotno spanje v drugem prostoru. Itd.

Danes vemo in je dokazano, da so omenjene prakse zelo škodljive, pa vendar so takšni in podobni nasveti del vsakdanjika, ko iskanje navidezne varnosti v virtualnih okoljih situacijo praviloma še poslabša. Poskusi standardiziranja življenja so in upam si trditi, da bodo ostali neuspešni, ker ljudje nismo stroji in ker življenje ni znanost.

Dojenje je veliko več kot materino mleko. Materino telo je dojenčkovo naravno okolje, ki mu nudi vse, kar potrebuje – občutek varnosti, bližine, dotik, toplino in hrano. Na življenje izven maternice se prilagajamo še mesece po rojstvu, zato nujno potrebujemo dosledno odzivanje in bližino, dotik matere.

Dojenje je all inclusive – saj poleg naštetega otroku zagotovi tudi hrano, pripravljeno posebej po meri njegovih trenutnih potreb. 

Ovrzimo nekaj zakoreninjenih mitov.

Prepogosto dojenje …

Prepogosto dojenje ne obstaja niti v naravi niti v strokovni literaturi. Žal so prepogosti bedasti nasveti o dojenju, skregani z zdravo pametjo.

Pogosto dojenje dojenčka izčrpava

Ne drži. Mi smo sesalci, programirani za pogosto dojenje, ker potrebujemo stik z materjo. Poleg tega, da smo po naravi dojenčki, smo obenem tudi nošenčki – spadamo med tiste vrste, ki svoje mladičke nosijo. Materino mleko torej ni po naključju lahko in hitro prebavljivo.
Dokazano je (in to pri nedonošenčkih), da pitje po steklenički za otroka veliko bolj naporno: manj kisika ima v krvi, srček mu hitreje bije, raven stresnih hormonov je višja, ko

1. Zaradi pogostega dojenja se prsi nimajo časa napolniti.
Prsi niso rezervoarji z mlekom in niso nikoli “do konca” prazne. Mleko vedno je. čim večkrat o

2. Zaradi pogostega dojenja bo otrok predebel.
Nekateri trdijo, da se dojenček prenajeda. Medtem ko dojenčka v dojenje ni mogoče prisiliti, se ga z lahkoto “prepriča”, da do konca izprazni stekleničko. Kdo torej koga naliva? Dojeni dojenčki niso nikoli predebeli, medtem ko je nedojenje dejavnik tveganja za debelost, sladkorno bolezen in druge kronične bolezni kasneje v življenju.

3. Zaradi pogostega dojenja gre mleko “prehitro skozi” in je otrok zato presuh. V primerjavi z adaptiranim mlekom je materino mleko res lahko in hitreje prebavljivo – točno tako, kot je skozi tisočletja preizkušeno najbolje ustvarila mati narava.

4. Pogosto dojenje izčrpava mater.
Mamice so izčrpane v glavnem zato, ker so cele dneve izolirane in za vse same. Za razliko od razširjenih družin, kjer se vedno najde še en par rok, ki pripravi obrok, ali pa naročje, v katerem se bo pestovalo dete, so mamice prepuščene svoji iznajdljivosti. Dojenje je priložnost, ko mati lahko leže in si vsaj malo oddahne. Pošteno bi bilo, če bi tudi partnerji in svojci prevzeli svoj delež odgovornosti za otročička.

5. Nočno dojenje izčrpava mater.
Prepričanje, da je treba otroka ponoči odstaviti, da bo prespal celo noč, je zmotno. Po izkušnjah sodeč je veliko bolj naporno uspavanje z nošenjem ali pripravljanje stekleničk.

Medtem ko v večini svetovnih kultur številke niso pomembne, se v t.i. razvitem svetu kar naprej obremenjujemo s številkami, primerjamo, merimo in skrbimo. Ni zaman pojav, ko nam ženskam po porodu občutek za številke oslabi – bolj bi morale spoštovati naravne zakone, v katerih ni prostora za tiranijo ure in tehtnice.