Nekateri menijo, da so otroci, ki se dojijo po prvem letu, bolj odvisni od matere. Številne študije so pokazale ravno nasprotno: da zadovoljevanje otrokovih čustvenih potreb spodbuja njegovo samozavest in neodvisnost.
Judovska Tora, muslimanski Koran in Svetovna zdravstvena organizacija priporočajo vsaj dve leti dojenja, začenši s 6 meseci izključnega dojenja. Raziskave so pokazale, da je biološko normalno trajanje dojenja 6–7 let. Pri tej starosti namreč naravna potreba po sesanju izzveni, človekov imunski sistem dozori, mlečne zobe pa začnejo nadomeščati stalni. Upoštevajoč življenjsko dobo in druge dejavnike se vsi sesalci dojijo 6 do 7 človeških let. Seveda pa se v t.i. razvitem svetu kulturne norme lahko močno razlikujejo od bioloških.
Normalna potreba po dojenju je torej prisotna več let in otroci potrebujejo nadomestek, če so odstavljeni, preden potrebo po sesanju prerastejo. Med nadomestke sodijo npr. duda, steklenička, ninica ipd., do katerih je družba zelo tolerantna in jih obravnava kot nekaj samoumevnega.
Pri tem pridejo do izraza dvojna merila: nadomestki za dojenje so sprejemljivi, če pa je otrok (varno) navezan na svojo mamo, v naročju katere je tudi prek dojenja deležen vsega, kar potrebuje za normalen fizičen in duševen razvoj, pa to velja za nesprejemljivo – iz ankete (https://www.rumina.si/wp-content/uploads/2014/09/Predolgo-dojenje1.pdf) je razvidno, da je v Sloveniji ta meja pri 12 mesecih.
Kjer je zgodnje odstavljanje družbena norma, številne matere nevede spodbujajo odstavljanje tako, da dojenje nadomeščajo s stekleničko ali dudo. Včasih pa si mati napačno razlaga normalno vedenje pri otroku (npr. v starosti 9–12 mesecev: otrok se manjkrat želi dojiti, doji se krajši čas, med dojenjem ga več stvari zmoti) in meni, da je to znak pripravljenosti na odstavljanje. Otrok, mlajši od 12 mesecev, zaradi biološke potrebe po materinem mleku razvojno najverjetneje ni pripravljen na odstavitev.
Skladno s filozofijo organizacije La Leche League International, ki velja za svetovno avtoriteto na področju dojenja, je idealno, da otrok potrebo po dojenju preraste – se pravi, da odstavljanje poteka na otrokovo pobudo.
Večina mater v zahodnem svetu ne pričakuje, da bo dojila malčka, vendar se preprosto sproti odziva na otrokove potrebe kot naravni del materinstva. Materin namen, da bo dojila, je edini najpomembnejši dejavnik pri odločitvi, ali bo dojila in kako dolgo bo dojila. Na njen namen v zvezi z dojenjem pa vplivata predvsem odnos do sebe in samozavest ter družbena podpora. Matere, ki dojijo malčke, potrebujejo zagotovilo, da je to normalno in naravno. Čim večjo podporo ima mati pri dojenju, večja je verjetnost, da bo z dojenjem nadaljevala.
Sorodne teme:
Tako velik(a), pa se še kar doji? https://www.rumina.si/tako-velika-pa-se-se-kar-doji/
Tednik: do katere starosti dojiti otroka? http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174412491
Bo moj otrok razvajen? https://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/
Ali skupno spanje otroka ovira pri tem, da postane neodvisen? https://www.rumina.si/ali-skupno-spanje-otroka-ovira-pri-tem-da-postane-neodvisen/