Najbrž vsi starši poznamo nasvet, naj dojenčka že od samega začetka utrujenega, vendar še budnega položimo v posteljico, da se bo naučil sam zaspati in se ne bo navadil zaspati samo z našo pomočjo. S tem naj bi starši postavili temelj dobrega spanja, medtem ko naj bi uspavanje z zibanjem, nošenjem in dojenjem oviralo otroka pri učenju samostojnega spanja. Ali to drži?

Ne. Seveda obstajajo otroci, ki sami zaspijo. Večina dojenčkov pa pri uspavanju potrebuje dotik in bližino. To je normalno in naravno, saj jim naša bližina daje občutek varnosti in se lahko umirijo.

Kaj se običajno zgodi, če dojenčka še budnega, vendar utrujenega položimo v posteljico?

Joka, ker potrebuje bližino in občutek varnosti. To ni razvada, temveč starodavni naravni preživetveni mehanizem. Dojenčki lahko zaspijo samo, če se počutijo varne, zato je logično, da najlažje zaspijo v naročju, pri dojenju, nošenju ali v zibajočem se vozičku.

Otrokova potreba po uspavanju je normalna.

Nasvet, da se je vsem naštetim naravnim načinom uspavanja bolje odpovedati in je namesto tega bolje otročička položiti v posteljico utrujenega, vendar še budnega, se običajno ne obnese. Velika večina dojenčkov samih namreč ne more zaspati. Poleg tega z »učenjem« spanja ne moremo pospešiti otrokovega razvoja, torej ne pridobimo ničesar.

Imate občutek krivde?

Nekateri starši dobijo občutek, da je polaganje utrujenega, vendar še budnega otroka v posteljico zaželeni standard uspavanja. Ker so pri tej metodi neuspešni, lahko začnejo dvomiti vase in se počutiti krive.

Veliko frustracij in stisk izvira iz nerealnih pričakovanj o življenju z dojenčkom. Z raznimi metodami »učenja« malih »nespečnežev«, ki obljubljajo bolj kakovosten spanec, si pogosto samo še bolj otežimo že samo po sebi naporno življenje z majhnim otrokom, namesto da bi z večjim zaupanjem vase poiskali enostavnejše rešitve in si spanje sproti organizirali tako, da bi se v dani situaciji vsi dobro naspali in se zjutraj prebudili dobre volje. Vsak otrok je edinstven in ravno tako družina, okoliščine in potrebe, zato so tudi rešitve različne.

Z uspavanjem na prsih, z nošenjem, pestovanjem, zibanjem in bližino torej ni mogoče razvaditi otroka. Vsi ti načini uspavanja so normalni in otroku dajejo občutek varnosti, da v miru zaspi.

Več o spanju, potrebah staršev in dojenčkov ter o tem, kako so si spanje organizirali mnogi slovenski starši, najdete v mednarodni uspešnici Spanje z dojenčkom.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Učenje spanja: ali nežne metode res obstajajo?
Kako naj se naspim: 15 nasvetov za boljše spanje
Spalna regresija pri dojenčku

Povzeto po članku: https://www.nora-imlau.de/die-muede-wach-luege/