V kulturah, kjer je dojenje norma – torej kot del vsakdanjega življenja prisotno vedno in povsod – z dojenjem praviloma nimajo težav, saj so že otroci priča dojenju. Najprej so dojeni sami, potem opazujejo, kako njihove mame, tete in druge ženske dojijo ostale otroke. O dojenju ne razmišljajo, ker je zanje to samoumevno. Znanje in spretnosti se prenašajo iz roda v rod.
In pri nas? Za večino slovenskih bodočih mamic je dojenje samoumevno, zato o tem (vsaj v prvi nosečnosti) ne razmišlja kaj dosti. Želijo dojiti, to se jim zdi naravno in zdravo. Pričakujejo, da dojenčka pač pristavimo, pa je! Žal ni vedno tako preprosto. Zaradi pomanjkanja točnih informacij, predvsem pa ustrezne podpore veliko mamic obupa že v prvih dneh ali tednih.
V naročju imamo štručko, tako majceno in na videz krhko novo bitje, da se je komaj upamo dotakniti. Večina mamic se takrat prvič sreča z dojenjem v živo. Nenadoma nas zvijeta negotovost in dvom, celo občutki krivde. Vemo, da je dojenje super. Materino mleko najboljše. Ampak! To nam nič ne koristi, ko dojenček joka, dojenje boli in nam ponujajo dodatek. Pa nastavke in dudo, prinesejo črpalko in se začne tiranija s tehtnico. Toliko vprašanj in dvomov, toliko nasprotujočih si nasvetov!
To je vsakdanja zgodba. Pa bi bilo lahko drugače? Vsekakor! In to zelo preprosto. Dojenje je zelo intuitivno početje, zato sem prepričana, da je »učenje« v obliki teoretičnih predavanj izguba časa. Namesto predavanj o dojenju v šoli za starše bi vse bodoče starše povabila na srečanja skupin za podporo in pomoč doječim materam (npr. tista, ki jih organizira La Leche League). Ne zgolj na eno srečanje, temveč na čim več srečanj. Ljudje ogromno znanja in vedenja namreč pridobimo z opazovanjem, posebej če še nimamo izkušenj ali pa smo negotovi glede lastnih sposobnosti. Šele ko bomo dojenje večkrat doživljali v živo in prisluhnili izkušnjam iz prve roke, si bomo lahko vsaj približno predstavljali, kakšna je realnost z dojenčkom.
10. korak do uspešnega dojenja, ki novorojenčkom prijaznim porodnišnicam nalaga spodbujanje ustanavljanja podpornih skupin za doječe mamice, je pri nas zapostavljen. Prepričana sem, da bi moral biti ta korak na prvem mestu! Bodoče mamice bi morali še pred porodom spodbuditi k opazovanju drugih mater pri dojenju.
Kot v ostalih industrializiranih državah je tudi pri veliko porodov nefizioloških, zaradi česar imajo številne mamice in dojenčki slabše izhodišče za uspešno vzpostavitev dojenja. Zagotovo imajo težji začetek mamice/dojenčki po carskem rezu in epiziotomiji. Tako so npr. po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v letu 2012 presredek prerezali kar 53 % prvorodnic, ki so rodile vaginalno; delež carskih rezov znašal 18,9 % (Perinatalni informacijski sistem, 2002–2012).
Mamicam po porodu toplo priporočam, da imajo dojenčka čim več na, ob oz. pri sebi. Kožni stik je zakon. Udobno naj se namestijo v polležeči ali polsedeči položaj, dobro naj se podprejo z blazinami in kengurujčkajo svoje najmlajše. Tako lahko počivajo, dojenčki pa bodo počeli tisto, kar človeški mladički počnejo že tisočletja: se dojijo.