Svetovalke za dojenje rade rečemo, da je večino težav pri dojenju z dobro podporo – po možnosti že od začetka – mogoče rešiti. Drži, vendar v besedi večino tiči tudi dejstvo, da se včasih vendarle ne izide in sproščenega dojenja ni več mogoče vzpostaviti – ne glede na tehnike, trike, pripomočke ali celo zdravila. Včasih dojenje ne steče. Sploh če težave trajajo dlje časa in ni prave pomoči ali izboljšanja, poskusi dojenja pa povzročajo nove in nove frustracije.

Na neki točki pade odločitev, združljiva z vsakdanjim življenjem. Včasih so prizadevanja mater, da bi dojile, skoraj nadčloveška: pristavljajo, črpajo, sestavljajo, razstavljajo in čistijo črpalko, stekleničke, komplete za dohranjevanje, se nalivajo s čaji, jemljejo zelišča, dopolnila, kapljice itd. Vse se vrti okoli dojenja – podnevi in ponoči. Tempo postane nečloveški. Naporno pa je tudi za vse, ki materi stojijo ob strani.

Ne gre samo za mamo

Pogosto pozabljamo, da ne gre le za mamico – tu je tudi otrok. Kadar imamo v igri več kot le sebe, je izid neznan. Poleg tega ne živimo v vakuumu. Veliko je odvisno tudi od okolja in ljudi, ki so z nami. Čeprav smo sesalci s prirojeno potrebo po pogostem sesanju, včasih ni problem pri mami, temveč pri otroku. V praksi npr. vidim, koliko očitno priraščenih jezičkov se spregleda. Krivično je zgolj površno reči, da se neka mama ni dovolj potrudila. Ali da si ne želi dovolj. Da se ji ne da.

So tudi ženske, ki ne želijo dojiti, niso in ne bodo dojile

In zaradi nedojenja ne občutijo nobenega obžalovanja. Vendarle si večina žensk želi dojiti in so v stiski, če se dojenje ne izide. Četudi se odločijo, da bodo prenehale z dojenjem, si zaslužijo si podporo, kakršno potrebujejo, ne pa površnega pametovanja ljudi, ki o dojenju ne vedo kaj dosti.

Ne nesite bolečine s seboj v grob!

Kako boleča izkušnja je neuspešno dojenje, priča kar nekaj anekdot, ko sem pri predavanjih ali slučajno naletela na starejše gospe, tedaj že babice ali upokojenke, ki so – najbrž prvič – na glas povedale, kako hudo je bilo. Ko so ji odnesli otroka in ga ni videla več dni. Ko so se ji vnele prsi in so ji prepovedali dojiti. Kako je namesto mleka tekla kri. Nešteto zgodb. Zemlja bi zaječala in nebo zajokalo, ko bi moglo začutiti vso tisto bolečino. Ampak dobra novica je, da je ne bodo nesle s seboj v grob! Ko povedo svojo resnico, se jim večinoma razjasni obraz, v očeh jim nekaj zasije in spet se zdijo bolj cele. Če se najdete, poiščite nekoga, ki res razume (ne)dojenje.

Včasih (ne) pomaga, če vemo

Če poznamo vzrok, zakaj dojenje ni steklo, je včasih nekoliko lažje, toda bolečina zaradi izgube dojenja ostane. Vedno se najdejo ljudje, ki rečejo, da ni tako slabo. Da obstaja kakovostno adaptirano mleko. Da otrok lepo raste in napreduje. Da se materinska ljubezen ne meri s trajanjem dojenja ali dojenjem nasploh. Vse to nekako drži, ampak mami ponavadi ne pomaga kaj dosti.

Veseli bodite, da je zdrav(a)!

To je podobno, kot če novopečeni mamici, ki si je želela spontanega poroda v vodi, končalo pa se je s carskim rezom v operacijski dvorani, rekli: »Veseli bodite, da imate zdravega otroka!«. Takšne izjave bolečine, ki jo čuti ženska, ne izbrišejo – nasprotno. Svoje občutke bo postavila pod vprašaj in jih najbrž obdržala zase. Dojenje je poseben čas, ki ga preživljamo z otrokom, Ženske, ki se borijo za dojenje, to dobro vedo oz. so občutile na lastni koži, ker so že dojile.

Kdo je kriv?

Nekatere boli ali pa celo razjezi, ko vidijo dojiti druge matere, pri katerih je dojenje videti tako preprosto in brez truda. Takšni občutki so normalni, vendar to še ne pomeni, da s svojim otrokom in tudi sicer ne bi smele uživati. Izguba dojenja je težka izkušnja, povezana z žalovanjem. Namesto občutkov krivde nekaterim pomaga, da rečejo: »Storila sem vse, kar je bilo v mojo moči.« Ne glede na izid ste lahko ponosni, da ste se borili.

Nekaj manjka

Pravijo, da čas celi rane. Nekatere rane se nikoli čisto ne zacelijo. Ali pa se in se tu in tam pocedi še kakšna kaplja krvi. Žalovanje je lahko kot val, ki nas zajame vedno znova. Sicer z manjšo močjo, a vseeno še zaboli. Je s tem kaj narobe? Kljub grenkemu priokusu se lahko veselimo življenja in vsega dobrega, lepega, kar nam prinaša. Ni svetlobe brez sence!

Boš pa naslednjega dojila

Zato žalovanje za izgubljenim dojenjem pri prejšnjem otroku ni nujno manjše. Je del druge zgodbe, ki ima svojo pot. Iz pozitivne izkušnje lahko črpamo moč, da objamemo in sprejmemo svojo bolečino in si prizanesemo. Naredile smo najboljše, kar smo vedele, znale, zmogle. Pika. Gremo dalje.

Ne sodimo!

Materin neuspeh svetovalke za dojenje lahko čutimo tudi kot lastnega. Posvetujemo se s kolegicami doma in v tujini, pregledamo literaturo, se obrnemo na druge strokovnjake. Včasih smo priča, da dojenje kljub vsemu znanju, podpori in ukrepom ne steče. Nihče ni kriv! To velja tudi za ženske, ki morda kasneje izvedo, kaj vse bi še lahko poskusile, pa jim ni prišlo na misel. V danem trenutku niso vedele in znale bolje, zato občutki krivde niso na mestu. Bolečina, razočaranje, žalost pa so. Nekatere ženske so jezne na vse, ki bi jo bili dolžni podpreti, pa je niso. Nekatere mamice to energijo vložijo v to, da otročička dojijo delno in ga dohranjujejo. Nekatere več mesecev, tudi dlje kot leto dni črpajo. Vsaka kapljica mleka je neprecenljiva. Drugim materam pa odleže, ko se odločijo, da bodo prenehale s poskusi dojenja.

Včasih se življenje obrne drugače, kot smo načrtovali ali želeli. Dajmo si čas in naredimo tako, da bomo v sebi mirne. Žalovanje je proces, ki potrebuje svoj čas in ga ni mogoče pospešiti z izjavo, da »saj ni tako hudo«. Ranjene bradavice ali mastitis zelo bolijo! Močno pa boli tudi nedojenje.
***
***

Navdih za tole sem dobila v izvirnem članku: http://www.vonguteneltern.de/stillen-kann-weh-tun-das-nichtstillen-auch/