Normalna potreba po dojenju je lahko prisotna več let. Otrok, mlajši od 12 mesecev, zaradi biološke potrebe po materinem mleku in dotiku razvojno najverjetneje ni pripravljen na odstavitev.

Kako vemo, ali se otrok doji iz potrebe ali pa je to zgolj navada?

Razlika med potrebo in navado je v tem, da potrebe prerastemo, navad pa se odvadimo. Opazujemo otroka in poskušamo predvideti okoliščine, v katerih bi se dojil. V takšni situaciji mu ponudimo bodisi obrok hrane ali drugo aktivnost, v kateri sicer zelo uživa – igranje, branje knjigice ipd. Če otrok še vedno vztraja pri dojenju, potem gre za pristno potrebo.

Včasih s(m)o mame tako zaposlene in odsotne, da je dojenje edina možnost, ko nas ima otrok (vsaj fizično) samo zase. Nekatere mamice tarnajo, da se otrok vedno želi dojiti, ko telefonirajo ali sedejo za računalnik. To jih prične motiti do te mere, da si želijo otroka odstaviti. V tem primeru se je vredno vprašati, koliko časa smo fizično in psihično res polno prisotne pri vsakodnevnih aktivnostih z otrokom. Koliko minut dnevno nas ima samo zase?

Potreba po naši pozornosti in bližini je naravna in normalna – včasih je dovolj že pristen objem, ki poveča izločanje oksitocina, hormona ljubezni, zato crkljanje ni le prijetno, temveč zdravilno.