Avgusta je bila v Sloveniji akcija na temo dojenja v javnosti, in sicer z namenom osveščanja javnosti, da je to nekaj naravnega in normalnega. Po izkušnjah sodeč velika večina mamic, ki dojijo dojenčke kjerkoli in kadarkoli, s tem nima težav. Seveda, saj je večina otrok odstavljenih še pred prvim rojstnim dnem, ki velja za nekakšno »magično« mejo…

Dojenje malčkov pa je še vedno tabu. Dojenje v javnosti in čas odstavljanja sta močno odvisna od kulturnih norm. V kulturah, kjer prevladuje zgodnje odstavljanje – se pravi odstavljanje na materino pobudo oz. pod pritiski okolice, le malo ljudi sprejema naravno odstavljanje, zato je dojenje malčka v javnosti pogosto predmet posmeha, zgražanja, kritik ali celo šikaniranja. Iz ankete, ki sem jo napravila aprila, je razvidno, da je dojenje malčkov v javnosti še vedno tabu. Kar polovici vprašanih laikov se zdi dojenje v javnosti sprejemljivo le do določene starosti otroka (večina navaja mejo 12 mesecev) oz. če mati doji diskretno: da se zakrije ali umakne.

Zaskrbljujoče je, da je takšnega mnenja kar 72,3 % zdravstvenih delavcev, za katere bi pričakovali, da dojenje sprejemajo kot del življenja.

Morda pa problem sploh ni v (ne)poznavanju otrokovih bioloških potreb, temveč v naši kulturi in mentaliteti. V Severni Ameriki in večini Evrope javnost prsi dojema večinoma zgolj v seksualnem kontekstu, zato sklepa, da je uživanje v dojenju lahko samo spolne narave, spolni užitek z malčkom pa je lahko samo nekaj nesprejemljivega, sprevrženega. V resnici pa je sprevržena družba.