O mojih vzdihljajih (obupa) in Veronikinih prvih grižljajih

Ko sem bila prvič mama, me je nenehno skrbelo. Med drugim sem si rekla, da moram zdržati do dopolnjenih 4 mesecev – potem pa, če se mi bo mleko posušilo, bo pa drugo hrano lahko jedla. Prišli so 4 meseci in zgodilo se ni nič. Mleka dovolj, Veronika pa tudi ni kazala znakov, da bi poskusila kaj drugega. Deležna sem bila nasvetov, kaj vse bi morala. Če že imam stekleno strgalo, da bom nastrgala sok, ga stisnila skozi gazo in ji ga dala pit po žlički. Meni se je to zdelo preveč zakomplicirano. Zakaj pa ne kovinsko strgalo? In – zakaj sploh, bi si nalagala še toliko dela – saj sem jo imela vendar nenehno pri, na ali ob sebi. Priznam: ni se mi dalo!

Pa je bila stara 6 mesecev in bi vendar že morala kaj jesti. Dobivala sem reklame za razne kašice. Kako da materino mleko več ne zadošča. Da ne bo imela dovolj železa … Skrbelo me je. Najprej čisto malo. Potem je postajalo vedno huje.

Vztrajno sem jo dajala sedet v stolček ali je bila pri meni v naročju vedno, ko sem jedla. Nič.

Začela me je grabit panika. Strah. Sram me je bilo, ker so dojenčki okoliških mamic jedli že vse živo. Kar tekmovale so: »Naš(a) pa je že korenček, bučke, krompir …« Ali pa: »Da ne boš ponudila banane ali sladkega sadja, ker potem ne bo jedla zelenjave.« Ali pa: »Malo meska ali jajčka bi ji pa že lahko dala …« Itd.

V knjižnici sem si sposodila poln nahrbtnik kuharic in paparic. Pričela sem kuhati, ribati, pasirati, rezati, ponujati … Pa je zaprla usteca in se obrnila stran.

Tiste finte: »Ena žlička za mamico, ena žlička za tetico …« so se mi zdele butaste in ponižujoče do otroka.

Priznam, jokala sem od tistega luzerskega občutka.

Kako za vraga, bom vedela? Ali bo kdaj zares pripravljena na gosto hrano?

Nekega dne, ko je bila stara 7 mesecev in pol in sem že obupala, sem si naredila (samo da se takrat še ni tako reklo) smuti z jogurtom in borovnicami. In Veronika je oživela. Dajala nedvoumne znake, da hoče jesti. Ja ravno to in nič drugega.

Panika! Pa saj to vendar ni primerno zanjo!

Jokala je in potem sem pomislila: »Ah, pa saj mogoče ji pa sploh ne bo všeč?« in se pomirila. Ponudim žličko. Kako so se ji zasvetile oči!

In je na mah pojedla cel kozarec. Jaz pa vsa trda od strahu, kaj da bo.

In kaj je bilo?

Nič. Danes je zdrava, vesela, luštna vsejeda punca. In rada ima moje smutije.

Potem sem uvajala gosto hrano še pri Juliji in Emilu. O tem pa kdaj drugič 😉

In danes – z veseljem delim znanje in izkušnje z vsemi mamicami, ki želijo dobro poskrbeti za otroka in si olajšati življenje – ter uživati s svojim mladičkom!