Ne. Razen, če je dojenček zaspanček in se moramo potruditi, da ga zbudimo, da se bo dojil …
Sicer se takoj odzovemo na otrokove subtilne znake, da bi se dojil (iskanje, nežno oglašanje, obračanje glavice, odpiranje ustec, pomikanje rokic proti ustom ali v usta itd.) – ko to opazimo, dojenčka pristavimo na prsi, dokler je še miren. Sploh če pristavljanje še ni optimalno, bo takrat lažje še malo eksperimentirati, kot če mora otrok jokati, da se odzovemo.
Jok je (pre)pozen znak. Takrat je nivo stresnih hormonov že tako visok, da otrok rabi vsaj pol ure, da se umiri. In vznemirjenega, jokajočega dojenčka je težje pristaviti. Za preživetje gre!
Kaj je težje: biti pokakan ali lačen? Verjetno slednje.
Ena največjih napak je, da:
1. ) spregledamo prve znake, da bi se otrok dojil
2. ) da otrok morda že joka,
vendar ga gremo vseeno previjat, ker … so nam to rekli … [nevemkje]
Starši, zaupajte svojemu občutku! Odzivajte se na otrokove signale in vse bo v redu.
