Povijanje dojenčkov je škodljivo (razen izjemoma, za kratek čas, da se otročiček umiri).
Kaj še pomaga pri uspavanju dojenčka, ne da bi ga povijali v štručko?

1. Dojenje. Uspavanje na prsih je naravno, normalno, staro kot človeštvo in brez negativnih stranskih učinkov. Če vam kdo reče, naj otrok ne zaspi na prsih, ker bo potem uspavanje povezoval s hrano, nasvet preslišite – oseba, ki to reče, nima pojma o dojenju. Slednje je veliko več kot zgolj materino mleko. Je celostna skrb za otroka. Tudi številni malčki se uspavajo z dojenjem, kar je normalno. Potrebo po dojenju preprosto prerastejo, ko so za to pripravljeni.

2. Nošenje. Če uporabljamo nosilko, je pomembno, da je ustrezna (npr. elastični ali tkani trak, mehka strukturirana nosilka ipd. in ne kenguru) glede na otrokovo starost ter da je otrok pravilno nameščen (nogice pokrčene kot pri žabici; stegna, hrbet in vrat dobro podprti, glavica ne sme biti nagnjena naprej).

3. Glasba. Otroci imajo radi glas staršev – pojte jim, četudi menite, da niste nadarjeni. Petje namreč harmonizira stare in nove možgane. Lahko predvajate tudi glasbo, ki otroka umirja in je seveda všeč tudi vam.

4. Rituali. Otrokom rituali – npr. kopanje pred spanjem, pravljica in zgoraj našteto – dajejo občutek varnosti.

5. En krog z avtom. V skrajni sili lahko poskusimo tudi to. Seveda spečega otroka prenesemo na drugo ustrezno, varno ležišče. Lupinico uporabljamo le za prevoz v avtu.

Dojenčkov ne »dajemo« spat!
Pospremimo jih, zazibljemo jih v spanje. Otroka nikdar ne odložimo in pustimo jokati! Bi si želeli, da nas odložijo nekam stran od staršev, nekam, kjer bi bili čisto sami in morda še v temi? Kaj s tem naučimo otroka? Da ga bo strah (za)spati! V resnici pa si želimo, da bi otrok v spanju užival in da bi se spanca naužili tudi sami, kajne?