»Dojite 15 minut na eni dojki, nato otroka prestavite še na drugo stran.«

Ste tudi vi dobili takšno navodilo? Morda že v porodnišnici, od patronažne sestre ali pediatra. Morda vam je tako svetovala prijateljica ali pa ste takšen nasvet zasledili na družbenih omrežjih.

Spomnim se, kako sva šli s prvorojenko na prvi pregled v posvetovalnico. Pediatrinja me je vprašala, na koliko ur dojim in po koliko minut na vsaki strani.

Kako mi je bilo nerodno!

Pojma nisem imela. In v tistem trenutku sem se počutila kot slaba mama, ki še tega ne ve, kolikokrat in koliko časa doji lastno hčerkico.

Danes se ob tem več kot dve desetletji starem, a še kako živem spominu vprašam nekaj povsem drugega: zakaj bi morala to sploh vedeti?

Dojenja nisem merila in nisem vedela, koliko minut traja posamezen podoj. Opazovala sem svojo deklico in jo dojila.

Pa vendar mamice še danes dobivajo navodila, kot so:

• »Na eni strani naj ne bo predolgo.«
• »Po desetih minutah dojenčka pristavite še na drugo stran.«
• »Pazite, da bo dovolj dolgo na eni strani, sicer ne bo prišel do hranljivega »zadnjega« mleka.«

In ker želite svojemu dojenčku najboljše, pogledate na uro:

• Deset minut.
• Še pet.
• Dojenček lepo sesa, ampak minilo je 15 minut. Ga je treba zdaj prestaviti na drugo stran?
• Ali pa ravno obratno: po sedmih minutah sam spusti dojko in zadovoljno zaspi. Je jedel dovolj dolgo?

In potem so tu mamice, za katere teh 15 minut ni samo številka na uri.

Če dojenje ni udobno ali celo boli, je lahko petnajst minut cela večnost. Mamica stisne zobe, gleda na uro in čaka, da bo minilo. Morda ob dojenju joka, ker je prepričana, da mora zdržati še nekaj minut, da bo njen otrok dovolj pojedel ali prišel do »zadnjega« mleka.

To se ne bi smelo dogajati nobeni mamici.

V prvih dneh so določena občutljivost in začetne težave sicer možne, vendar vztrajne ali izrazite bolečine pri dojenju vendarle ne bi smeli sprejeti kot nekaj, kar mora mamica preprosto potrpeti.

Če vas dojenje boli, če imate poškodovane bradavice ali pred vsakim pristavljanjem že s strahom pričakujete naslednji podoj, čim prej poiščite strokovno pomoč. Treba je ugotoviti, zakaj dojenje boli, in odpraviti vzrok – ne pa s stisnjenimi zobmi gledati na uro.

In tudi kadar dojenje ne boli, ostaja vprašanje, zakaj ravno 15 minut?

Pa poglejmo.

Koliko časa naj bi trajal podoj?

Preprost odgovor je: ni univerzalnega števila minut, ki bi bilo primerno za vse dojenčke, vse mamice in vse podoje. In ko pomislimo, je to pravzaprav precej logično.

• Je v vseh dojkah enako mleka? Ne.
• Ali pri vseh mamicah mleko teče enako hitro? Ne.
• Ali vsi dojenčki sesajo enako učinkovito? Tudi ne.

In celo isti dojenček se ne doji vedno enako. Včasih je zelo lačen in intenzivno pije. Drugič se doji počasi. Včasih želi samo nekaj požirkov, drugič daljši podoj. Včasih želi eno dojko, drugič obe.

Zakaj bi torej za vse te situacije veljalo isto število minut?

Kaj nam pravzaprav pove ura?

Ura nam pove samo to, koliko časa je otrok na dojki. Ne pove pa nam, kaj se v tem času dejansko dogaja.

Predstavljajmo si dva dojenčka, ki sta oba na dojki natanko 15 minut.

• Prvi večino tega časa aktivno sesa in požira.
• Drugi nekaj minut aktivno pije, potem zadrema in preostanek časa le občasno seslja.

Sta zato, ker sta bila oba na dojki 15 minut, popila enako količino mleka? Seveda ne.

In prav tu je težava priporočil, ki temeljijo predvsem na minutah. Trajanje podoja in učinkovitost podoja nista ista stvar.

Normalno dojenje je zelo raznoliko

Raziskave dojenja zdravih otrok kažejo veliko variabilnost v pogostosti in trajanju podojev ter količini mleka, ki jo otrok zaužije pri posameznem podoju. Podoji niso enaki niti pri istem otroku, poleg tega pa se način dojenja z otrokovo starostjo spreminja.

Raziskave so pokazale, da se med prvim in šestim mesecem trajanje posameznih podojev praviloma krajša, medtem ko lahko skupni dnevni vnos mleka ostaja stabilen.

Dojenčki lahko torej sčasoma pri dojenju postanejo učinkovitejši. Dojenček, ki se je pri enem mesecu dojil 25 minut, se lahko nekaj mesecev pozneje zelo učinkovito podoji v precej krajšem času. Krajši podoj zato sam po sebi ne pomeni, da otrok dobiva (pre)malo mleka.

Kaj pa »vsaj 15 minut, da pride do zadnjega mleka«?

To je eden pogostih razlogov za gledanje na uro. Mamice včasih slišijo: »Dojenček mora dovolj dolgo ostati na isti dojki, da pride do mastnega, hranljivega zadnjega mleka.«

Toda zakaj ravno 15 minut? Zakaj ne 12? Ali 17?

In ali bi lahko ista časovna meja veljala za otroka, ki zelo učinkovito sesa, in za otroka, ki večino podoja drema? Za univerzalno priporočilo, da mora otrok sesati X minut na eni dojki, da bi dobil »zadnje« mleko, ni strokovne podlage.

Vsebnost maščobe v mleku se namreč ne spremeni nenadoma ob določeni minuti podoja.

Če vas zanima, kaj izraza »prednje« in »zadnje« mleko sploh pomenita in zakaj lahko povzročita toliko nepotrebnih skrbi, sem temu namenila poseben članek.

No, prsi ne vedo, koliko je ura.

Ampak – ali naj potem vedno čakam, da dojenček sam spusti dojko?

Tudi iz tega ne bi izpeljala novega pravila. Dojenje ni samo prehranjevanje in dojenčki niso stroji. Dojenček lahko zaspi. Lahko neha učinkovito sesati. Lahko želi drugo stran. Lahko je nemiren. Lahko se želi čez deset minut ponovno dojiti.

Včasih bomo ponudili drugo dojko, včasih ne. Veliko bolj kot vprašanje, koliko minut je že na dojki, nas zanima, kaj otrok na dojki počne.

Glejte dojenčka, ne na uro

Ali dojenček aktivno sesa in požira? Se vzorec sesanja med podojem spreminja? Je po podoju zadovoljen? Ima dovolj polulanih pleničk? Primerno napreduje? Kako poteka dojenje v 24 urah, v obdobju nekaj dni? En sam podoj nam namreč ne pove celotne zgodbe.  Tudi otrok, ki se je pravkar dobro podojil, se lahko želi čez kratek čas ponovno dojiti.

Kaj pa, če se želi dojiti zelo pogosto?

Različne mamice »pogosto« dojenje dojemajo zelo različno. Medtem ko se nekaterim, ki dojijo npr. 8-krat v 24 urah, zdi, da dojijo kar naprej, pa se drugim, ki dojijo še veliko pogosteje, sploh ne zdi, da dojijo pogosto – zlasti, ker ne gledajo na uro. Kakorkoli že, tudi »pogosto« dojenje samo po sebi ne pomeni, da bi bilo z materinim mlekom kaj narobe. Dojka ni steklenička, ki jo otrok izprazni, nato pa moramo čakati, da se ponovno napolni. Mleko nastaja ves čas, pogosto in učinkovito sesanje pa je pomembno tudi za uravnavanje tvorjenja mleka.

Dojenček se zato lahko želi ponovno dojiti precej hitro, kar samo po sebi ni dokaz, da pri prejšnjem podoju ni dobil dovolj mleka.

Kaj pa, če se dojenček doji »zelo dolgo«?

Tudi v tem primeru je pomembno, da ne zamenjamo enega togega pravila z drugim. Podojev ne omejujemo samo zato, ker je minilo 15 ali 20 minut. Toda če se majhen dojenček redno doji zelo dolgo, pri tem pa bolj malo požira, hitro zaspi na dojki, se zbuja lačen ali ne napreduje primerno, je smiselno preveriti, kako učinkovito dejansko sesa.

Enako velja pri zelo kratkih podojih. Pet minut učinkovitega sesanja pri otroku, ki lepo napreduje, je nekaj povsem drugega kot pet minut sesanja pri zelo zaspanem novorojenčku, ki ne dobiva dovolj mleka.

Zato čas ni povsem nepomemben. Samo minute brez celotne slike nam ne povedo dovolj.

Kaj pa, če je bil dojenček v bolnišnici hranjen po urniku?

Nekateri starši se s hranjenjem po urniku srečajo že na samem začetku – npr., če je bil dojenček zaradi nedonošenosti ali bolezni dlje časa v porodnišnici ali bolnišnici in je bil tam hranjen po urniku. Takšen režim lahko po prihodu domov predstavlja tudi občutek varnosti: veste, kdaj je otrok jedel, koliko časa je minilo in kdaj naj bi jedel ponovno, zato prehod na dojenje na otrokovo pobudo za nekatere starše ni tako preprost, kot se morda sliši.

Tudi tu ni treba čez noč zamenjati enega pravila z drugim. Glede na individualno situacijo je mogoče s strokovno podporo poiskati način, kako se postopoma bolj opreti na otrokove znake lakote, potrebe po dojenju in celotno sliko ter preiti na dojenje na pobudo na način, ki tudi staršem daje občutek varnosti.

In če sem doslej gledala na uro?

Če ste dobili navodilo, naj se otrok doji določeno število minut, ste ga verjetno upoštevali zato, ker želite narediti vse prav. In ravno zato lahko takšna navodila povzročijo veliko stisko.

Kaj narediti, ko mine 15 minut, otrok pa še vedno lepo pije? Kaj narediti, ko po petih minutah zadovoljen spusti dojko? Ali ste naredili kaj narobe?

Morda vam bo lažje, če namesto: »Koliko minut je že na dojki?« pomislite: »Kaj mi moj dojenček trenutno sporoča?«

Opazujte ga. Ponudite dojko. Opazujte sesanje in požiranje. Pomagajte mu, če pomoč potrebuje. Če želi drugo dojko, mu jo ponudite. Če je po kratkem, učinkovitem podoju zadovoljen in lepo napreduje, vam ni treba iskati razloga, zakaj bi moral sesati še npr. osem minut samo zato, da bi izpolnil neko pravilo.

Če pa nekaj ni v redu – če dojenje boli, otrok ne sesa učinkovito, je zelo zaspan, ne napreduje primerno ali vas preprosto skrbi – potem ne potrebujete novega pravila o minutah. Potrebujete odgovor na vprašanje: kaj se pri dojenju dejansko dogaja?

Če bi se danes lahko vrnila k tisti mladi mamici v posvetovalnici, ki ji je bilo nerodno, ker ni vedela, koliko minut doji svojo deklico, bi ji rekla: »Ni ti treba vedeti. Opazuj svojo deklico – pokazala ti bo veliko več kot ura.«

Dojenček je pomembnejši od ure

Dojenje ni tekmovanje v minutah. Morda je ena najlepših stvari, ki jih lahko naredimo za mamico, prav to, da ji pomagamo prenehati dojiti s pogledom na uro. Ne zato, ker čas nikoli ni pomemben, temveč zato, ker je dojenček pomembnejši od ure. Ura kaže minute, dojenček pa pokaže, kako mu gre.

Morda bi vas zanimalo tudi:
»Prednje« in »zadnje« mleko: mora dojenček res priti do »zadnjega« mleka? 
Kakšne barve je materino mleko? 
Shranjevanje materinega mleka 
Koliko materinega mleka popije novorojenček? 
10 nasvetov za uspešno dojenje