»Pazite, da dojenček pride tudi do tistega bolj hranljivega zadnjega mleka.« Ali pa: »Če prehitro zamenjate dojko, bo dobil samo prednje mleko.« In: »Zeleno blato je lahko znak neravnovesja med prednjim in zadnjim mlekom.« Ali: »Dojenček dobiva preveč prednjega mleka.«

Zveni znano?

To je le nekaj trditev in nasvetov, ki lahko zmedejo in prestrašijo doječe mamice. Tako se nekatere začnejo spraševati:

• Kaj pa, če bi morala res dojiti vsak podoj samo na eni strani?
• Morda dojenčka prezgodaj dam še na drugo stran?
• Kaj če se moj dojenček doji samo pet minut?
• Je pogosto menjavanje strani škodljivo?
• Kako naj sploh vem, ali je dojenček že prišel do »zadnjega« mleka?

Začnimo pri osnovnem vprašanju.

Kaj sploh pomeni »prednje« in »zadnje« mleko?

Čeprav se angleška izraza foremilk in hindmilk pojavljata tudi v znanstvenih raziskavah, enotne definicije, ki bi določala jasno mejo med enim in drugim, ni. Zlasti v poljudnih razlagah se pogosto spregleda pomembno dejstvo, da prsi ne tvorijo dveh različnih vrst mleka – najprej ene in nato druge.

»Prednje« in »zadnje« mleko sta izraza, s katerima raziskovalci opisujejo oz. primerjajo vzorce mleka, odvzete v različnih fazah dojenja, črpanja ali iztiskanja, pri čemer se tudi načini pridobivanja teh vzorcev med raziskavami razlikujejo.

V nekaterih raziskavah je »prednje« mleko vzorec, odvzet pred začetkom podoja, »zadnje« pa vzorec po dojenju. V drugih raziskavah pa so vzorce jemali s črpanjem oziroma iztiskanjem mleka in jih razdelili glede na to, v kateri fazi so bili pridobljeni.

Mimogrede – to je pomembno tudi zato, ker črpanje oziroma iztiskanje ni povsem enako neposrednemu dojenju otroka.

Človek je radovedno bitje, ki že od pradavnine želi razumeti naravne in druge pojave. Vemo pa, da naše razlage niso vedno popolne. Nemalokrat so rezultat hudih poenostavitev, zato moramo biti zelo previdni, preden iz raziskovalnih izrazov izpeljemo univerzalno pravilo, npr.:

»Dojenček mora sesati X minut, da pride do zadnjega mleka.«

Za takšno univerzalno časovno priporočilo ni nikakršne strokovne podlage.

Toda ali ne drži, da »zadnje« mleko vsebuje več maščobe?

Ja, to drži. Ampak ravno tu se začne zanimivi del zgodbe.

Raziskave kažejo, da koncentracija maščobe med iztekanjem mleka iz dojke praviloma narašča, vendar jasna ločnica med »prednjim« in »zadnjim« mlekom ne obstaja. Maščoba ne začne nenadoma pritekati po petih, desetih ali petnajstih minutah. Bolj smiselno si je predstavljati, da se koncentracija maščobe med podojem oz. črpanjem mleka postopoma spreminja.

In še nekaj: prsi nikoli niso zares »prazne«. Mleko namreč nastaja ves čas.

Prsi niso stekleničke. Nimajo stikala. Gre za kontinuum.

Pa smo se res morali »zatakniti« ravno pri maščobi?

Materino mleko je izjemno kompleksna, živa tekočina. Sestava se razlikuje med materami in se spreminja tekom laktacije, dneva ter tudi med posameznim podojem. V povprečju materino mleko vsebuje približno 88 % vode, okoli 7 % ogljikovih hidratov, okoli 0,8 % beljakovin in okoli 3,8 % maščobe. Poleg tega vsebuje številne bioaktivne in zaščitne snovi, hormone ter mnoge druge sestavine.

Maščoba je torej izredno pomembna – nikakor pa ni edina pomembna sestavina materinega mleka. Če dobro pomislimo, je zato prav zanimivo, koliko pozornosti smo pri dojenju namenili eni sami sestavini.

Materino mleko je veliko bolj kompleksno od delitve na »vodeno prednje« in »hranljivo zadnje« mleko.

Kdaj torej začne teči »zadnje« mleko?

Odlično vprašanje. Kje bi potegnili črto?

• Ko vsebnost maščobe doseže določeno vrednost?
• Ko je dojka »napol prazna«?
• Po določenem številu mililitrov?
• Po desetih minutah?
• Po petnajstih?

Takšne univerzalne meje raziskave ne določajo in prav zato lahko izraza »prednje« in »zadnje« mleko postaneta problematična, če ju razumemo preveč dobesedno.

Dojenček ne pije najprej »slabega«, manj hranljivega mleka in nato »dobrega«. Materino mleko je dragocena hrana od prvega požirka dalje.

V razmislek …

Predstavljajmo si, da se dojenček dobro podoji. Čez dvajset minut želi ponovno na isto dojko. Kaj je zdaj v njej?

Se je dojka medtem »resetirala« in ponovno pripravila začetno oziroma »prednje« mleko z neko vnaprej določeno sestavo?

Seveda fiziologija ni tako preprosta.

Ker je vsebnost maščobe povezana tudi s trenutno stopnjo polnosti dojke, je lahko sestava mleka na začetku enega podoja drugačna kot na začetku naslednjega. To je še eden od razlogov, zakaj je predstava dveh jasno ločenih »vrst« mleka zavajajoča.

Še bolj zanimivo: niti mleko iz različnih delov iste dojke ni povsem enako

Tole se zdi skoraj neverjetno. Raziskovalci so odvzeli vzorce mleka iz različnih mlečnih vodov iste dojke. In kaj so ugotovili?

Razlike v vsebnosti maščobe in beljakovin so ugotovili celo med temi vzorci. Raziskovalci so sklepali, da ima pri vsebnosti maščobe pomembno vlogo tudi stopnja »napolnjenosti« posameznega režnja dojke.

Če je že znotraj ene same dojke toliko biološke variabilnosti, se lahko vprašamo:

Kako naj bi vse to uravnavali z gledanjem na uro?

Kaj pa druge sestavine mleka?

Tudi tukaj je zgodba precej bolj zanimiva kot: »Prednje mleko je vodeno, zadnje pa hranljivo.«

Med makrohranili se med dojenjem, črpanjem oz. iztiskanjem mleka najbolj izrazito spreminja prav maščoba.

V raziskavi, ki je primerjala 52 parov vzorcev »prednjega« in »zadnjega« mleka, je bila vsebnost maščobe v slednjem približno dva- do trikrat višja, medtem ko pri vsebnosti laktoze niso ugotovili pomembnih razlik.

Že starejša raziskava je podobno ugotovila, da se je med primerjanimi makrohranili med »prednjim« in »zadnjim« mlekom statistično pomembno razlikovala predvsem maščoba, torej je razlaga, da naj bi »prednje« mleko vsebovalo veliko več laktoze in bi otrok zato kakal zeleno, zgrešena in je raziskave ne podpirajo. Barva blata sama po sebi namreč nikakor ni dovolj, da bi lahko pri otroku diagnosticirali nekakšno »neravnovesje med prednjim in zadnjim mlekom«.

In ja – materino mleko JE »vodeno«

Drži! Materino mleko vsebuje približno 88 % vode. Toda »vodeno« ne pomeni manjvredno. Ravno nasprotno: materino mleko otroku zagotavlja tudi tekočino, zato zdrav, izključno dojen otrok v prvih šestih mesecih praviloma ne potrebuje dodatne vode ali čaja niti v vročem vremenu.

Beseda »vodeno« je torej tudi zavajajoča, če z njo ustvarimo vtis, da gre za nekakšno manj hranljivo mleko.

Kaj pa »neravnovesje med prednjim in zadnjim mlekom«?

Že sam izraz zveni skoraj kot diagnoza. Kot da bi morala dojka proizvajati »prednje« in »zadnje« mleko v pravilnem razmerju, pri neki mamici pa bi se to razmerje podrlo. Fiziologija laktacije pa je veliko bolj dinamična.

Če ima dojenček težave – je zelo nemiren, slabo napreduje, ima težave pri sesanju, mamico dojenje boli ali so težave s tvorjenjem mleka – je smiselno pogledati celotno zgodbo o dojenju, ne pa težav avtomatično pripisati temu, da je dojenček »dobil preveč prednjega mleka«.

Ali moram potem paziti, da dojenček »izprazni dojko«?

Ah joj no. Tukaj skoraj zavijam z očmi. Ker smo spet pri rezervoarčku. Dojka ni steklenička, ki se napolni, izprazni in moramo potem počakati, da se mleko ponovno »naredi«. Mleko se tvori ves čas.

Otrok lahko pri enem podoju popije več, pri drugem manj. Lahko želi eno dojko ali obe. Lahko se čez kratek čas ponovno vrne na prvo. Isti dojenček lahko enkrat zelo učinkovito pije nekaj minut, drugič veliko počasneje. Ponoči se lahko doji drugače kot podnevi. Iz ene dojke lahko dobi več mleka kot iz druge.

In vse to je lahko povsem normalno, saj so si lahko podoji med seboj zelo različni.

Raziskava, v kateri so 24–26 ur spremljali 71 zdravih, izključno dojenih otrok, starih od enega do šest mesecev, ki so se dojili po potrebi, je pokazala, da so se otroci dojili povprečno 11-krat na dan, vendar je bil razpon zelo velik: od 6 do 18 podojev v 24 urah. Pri posameznem podoju so zaužili od 0 do 240 g mleka.

In še ena zanimivost: leva in desna dojka iste matere sta le redko tvorili enako količino mleka.

Raziskovalci so zato zaključili, da je otroke smiselno spodbujati k dojenju po potrebi, podnevi in ponoči, namesto da bi jih prilagajali nekemu povprečju, ki za posamezen par mama–otrok morda sploh ni ustrezno.

In zdaj pomislimo: kako naj ob vsej tej normalni biološki raznolikosti velja eno samo pravilo: »X minut na eni strani, potem pa obvezno še druga«?

Kaj lahko naredite?

Predvsem: pozabite na »prednje« in »zadnje« mleko. Raje opazujte svojega dojenčka in celotno sliko:

• Ali prepoznate aktivno sesanje in požiranje?
• Ali otrokova teža primerno napreduje?
• Ima dovolj polulanih pleničk in odvaja blato primerno glede na starost?
• Je po podojih praviloma zadovoljen?
• Kako poteka dojenje v celotnih 24 urah?

Če je vse to v redu, praviloma ni razloga za skrb. Vaše čudovito telo tvori mleko za vašega mladička in vsaka kapljica je dragocena.

In če ste zaradi »prednjega« in »zadnjega« mleka doslej skrbeli?

Razumem. Ko mamica sliši, da dojenček morda ne dobiva »hranljivega zadnjega mleka«, je povsem logično, da želi stvar popraviti.

Morda pa vam bo od danes nekoliko lažje, ker sedaj veste, da je vaše mleko popolno. Da ni trenutka, ko bi se »prednje« mleko nenadoma spremenilo v »zadnje«. In predvsem: ni strokovne podlage za univerzalno priporočilo »X minut na eni dojki«, da bi otrok dobil »zadnje« mleko.

Vašemu dojenčku teh izrazov sploh ni treba poznati. On se zna dojiti brez njih.

Morda lahko zato namesto vprašanja: »Ali je dobil dovolj zadnjega mleka?« naslednjič vprašate: »Kako gre mojemu otroku?« To je veliko pomembnejše vprašanje.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Kakšne barve je materino mleko? 
Shranjevanje materinega mleka 
Koliko materinega mleka popije novorojenček? 
10 nasvetov za uspešno dojenje