Pogosto slišimo ali beremo, naj otroku damo ninico, dudo ali stekleničko, da se bo lažje umiril, potolažil. Ker so v naši kulturi nadomestki za mamo tako zakoreninjeni in splošno sprejeti, se najbrž bolj malokrat vprašamo, zakaj.

Zakaj otrok potrebuje ninico, če sploh? Če je namen tolažba – to pomeni, da je otrok žalosten, nesrečen, nezadovoljen, kajne? In zakaj bi bil dojenček žalosten, nesrečen, nezadovoljen?

Običajno zato, ker se ne počuti dobro, ko je odložen, ker ne zmore biti sam, ker za normalen razvoj tako zelo potrebuje dotik, toplino, bližino in občutek varnosti. Ker je materino telo dojenčkovo naravno okolje. Večina dojenčkov je najsrečnejših in najbolj zadovoljnih prav v maminem naročju.

Na srečo danes vedno več staršev ve, da so otrokove biološke potrebe pogosto drugačne od družbenih pričakovanj in se požvižgajo na strokovno popolnoma neosnovane pripombe, kot so, da je/bo otrok razvajen, da ne bo samostojen, da ga ovirajo pri razvoju ipd. (http://www.rumina.si/bo-moj-otrok-razvajen/)

Številni otroci nimajo nobenega od nadomestkov za mamico, pa jim gre odlično!

Ti otroci najbrž ne bodo prav dobri potrošniki, ker poznajo »pravo« stvar, »pravi« občutek varne navezanosti na primarnega roditelja, kar je običajno mama – zato se ne bodo zadovoljili s cenenimi nadomestki in se jim ni treba zatekati k sesanju roba odejice ali dude in stiskanju plišaste igračke, medtem ko ima mama “pomembnejše” delo.

Vsi želimo le najboljše za svoje najmlajše, kajne?

S tem se gotovo vsi strinjamo. Vprašanje pa je, kaj smo pripravljeni za to storiti. Včasih je zelo naporno biti mama: ni dopusta, ni premora, mladiček nas nenehno potrebuje, ponoči in podnevi, kar nas (sploh če nimamo podpore in smo cele dneve same), lahko pripelje v stisko. Toda če nam je v interesu otrokovo zdravje: je res lažje dati stekleničko oz. dudo – kljub številnim negativnim stranskim učinkom? Ali pa je problem v našem dojemanju, kaj je normalno: pogosto dojenje, potreba po bližini podnevi in ponoči? Ko enkrat dojamemo, kaj je normalno, ugotovimo, da je materinstvo z dojenjem najpreprostejši način, kako poskrbeti za naraščaj … (http://www.rumina.si/kaj-potrebujejo-dojencki/)

Starši lahko, dojenček pa ne?

Kako čudna družba smo, priča tudi dejstvo, da starši običajno spijo skupaj (Ja, kje pa?): pravijo, da ne toliko zaradi spolnosti, kot zaradi prijetnega občutka povezanosti in bližine – medtem ko od dojenčka ali majhnega otroka pričakujejo, da bodo (za)spal čisto sam in morda celo v ločenem prostoru. Saj ima ninico, kajne?

Kaj pa uvajanje v vrtec?

Bo otroku brez ninice težje? Mnoge mame dojenih otrok uvajanju namenijo dovolj časa, tako da je prehod za otroka (in zanje) bistveno manj stresen. V varstvu otrok poišče in se (srčno upamo) naveže na zaupanja vredno osebo, ki se odziva na njegove potrebe. (http://www.rumina.si/dojenje-in-uvajanje-v-vrtec/)

Simboli so močnejši od besed!

Na vsakem koraku vidimo stekleničko kot simbol za dojenčka in vse, kar je z njim povezano: tako so v okviru javnih stranišč običajno označeni prostori za previjanje, celo dojenje (le kdo bi jedel na stranišču ali poleg koša za umazane plenice – kaj šele dojil ali hranil otroka?!), najdemo jih na voščilnicah, med emoji in še kje.

Če želimo normalizirati dojenje, naj postane vidno – torej del vsakdanjega življenja. Začnimo se zavedati lastne vrednosti! Saj poznate rek: »Roka, ki ziblje zibelko, ziblje svet.« Včasih mi je kar hudo, ko kliče kakšna mama in polna občutkov krivde reče, da cele dneve samo doji in “ničesar ne naredi”. Žal mi je, da se ne zaveda, da je ona otročičku cel svet in da je neprecenljiva. In dokler se mame ne bomo zavedale, kako čudovita so naša telesa, da dojenčku še dolgo po rojstvu lahko nudimo vse, kar potrebuje, kako neprecenljiv je naš dotik, bližina in občutek varnosti, ki jih dajemo, nas tudi drugi ne bodo cenili. Prav vsi lahko prispevamo k spremembam na bolje, začenši zdaj, takoj.

Stisnite svojega mladička, veliko ga pestujte in nosite in se crkljajte ter uživajte!