je naslov ljubke knjižice, ki sem jo v dar (kar dva izvoda) dobila pred 15 leti. Lepo mi je bilo brati tople besede in navdihujoče misli, fotografije so me ganile. Spomnim se neštetih pričakovanj, prepričanj, misli in turbulentnih čustev, ko sem takrat nosila svoje prvo dete. Niti v sanjah si nisem mogla predstavljati, kako je biti mama, kaj vse se zgodi s človekom in v njem. In da preobrazbe nikdar ne bo konec, da je neskončna kot krog življenja.
Kot mlada mamica sem pogosto slišala, naj »poskrbim zase«. Saj drži, da stabilna, zadovoljna, izpolnjena mama lahko nudi otroku in vsem v njeni bližini največ. Moti me pa, da se mame spodbuja, naj svoje veselje iščejo izven sebe – naj plačujejo, gredo (seveda pogosto brez dojenčka, da je ne bo motil) ne vem kam, vlagajo čas in energijo (ki jim ju tako in tako primanjkuje) v nek instant program, seanse, krožke, da bodo v sebi spet začutile veselje. Ali mame to res pripelje nazaj k sebi?
Je to res to, kar mama potrebuje? Ali pa je nemara še bolj razdvojena in zmedena, oddaljena od same sebe in notranjega glasu, ki ga zaradi časovnega pritiska, pričakovanj in poplave motenj zunanjega sveta nekega dne ne more več slišati?
Mamam le redko kdo to pove, zato ponavljam vedno znova: Instinkt je močnejši od razuma. Prisluhni, kaj ti govori srce, sledi notranjemu glasu.
Je občasni odklop kot oaza sredi pustinje (ko smo ženske tako izčrpane, da samo še dol pademo) res dovolj dobra protiutež brezmejnemu razdajanju dan na dan?
Ali ni rešitev v tem, da najdemo navdih in veselje v drobnih vsakdanjostih?
Življenje me je peljalo po številnih poteh in s hvaležnostjo pomislim na mnoge, ki sem jih imela priložnost spoznati, občudovati, se od njih učiti. V čast mi je, da sem bila povabljena v kroge, o katerih sem nekoč samo sanjala.
Toda nekega dne sem se prebudila. Spoznala sem, ob kom ali čem mi igra srce. Kaj hočem. Kje je moje mesto, kaj so moje prioritete. Kje je moj dom. Pa ti? Ob kom ali čem pa tebi zaigra srce?
O rojstvu mojega otroka ni pisalo v časopisu niti ni bilo po televiziji. Pa ne zato, ker bi bilo otrokovo rojstvo tako obroben dogodek, da ni vreden omembe. Ali zato, ker je bila na tisti dan ravno nedelja, ko ne izide noben časopis. Ne. Rojstvo novega življenja je čudež, tako svet in poseben, da se sploh ne da povedati. Koliko src in duš se bo dotaknilo to malo bitje na svoji poti! Koliko dlanem bo segla v dlan ta sedaj še drobna ročica! Koliko lepih misli se bo stkalo v tej glavici! Koliko korakov bodo naredili ti mali podplatki. Koliko zgodb pod soncem in luno bo ubralo drugačno pot samo zato, ker je. Ker obstaja ta mali človek. Koliko ran bo zacelil, pa še sanjalo se mu ne bo.
Ali ni to dovolj velik razlog, da mi je ob teh drobnih radostih vedno znova toplo pri srcu, ko vidim te žareče očke in ročice, ki segajo proti meni? Me je, me bo v življenju še kdo tako oboževal, spremljal, srkal s pogledom in vsem bitjem? (Pa kasneje, ko pride čas, tudi nekam poslal in se naslednji hip želel objeti.) Mar ni norost iskati srečo nekje zunaj, pri ljudeh, ki mi je tako ne morejo dati, saj je vse v meni? Mar niso majcene vsakdanje zmage vredne več od bleščečega pokala nekje v oblakih? Mar ni čudno, da nam nihče ne prišepne, naj se večkrat samo ustavimo in opazujemo?
Ja, ne cedita se vedno med in mleko. Normalno, pridejo trenutki, obdobja, ko ne gre (več). Ni vedno sončno poletje. Pridejo neurja, hujša kot si moremo zamisliti. Ampak zmoremo. Je tudi lažje prebroditi, ko se spomnimo na neštete drobne zmage. To so trenutki večnosti, ki ostanejo z nami za vedno.
In potem pride dan, ko ti najmlajši otrok reče: »Mami, danes bom poskusil sam zaspati …« in se ti odvrti film, kako si ga nosila, dojila, pestovala, zibala nešteto večerov, da je zaspal. Kako si imela včasih poln kufer, ko si želela zvečer še nekaj dokončati, postoriti, da se ne bi preveč nakopičilo in ostalo za prihodnji dan, pa si zaspala ob mladičku, nemalokrat oblečena in ne da bi si odstranila make-up ali umila zobe. Kako si je čez dan opomogel v nekajminutnem dremežu. Kako si poslušala, da drugi pa že vsi sami (za)spijo v svoji postelji, sobi itd. Kolikokrat si razmišljala, kaj bi dala, da bi že enkrat vsaj vsake toliko malo več spal … Ampak takrat, ko slišiš otrokove besede, čutiš njegov ponos in veselje, ko se zave, da zmore, da hoče – takrat se ozreš nazaj brez obžalovanja. Končno imaš zvečer naročje spet prazno, srce pa polno veselja.
Otrok je blagoslov. Samo zato, ker je. Večkrat bi se morali spomniti, da smo tudi mi blagoslov, saj smo prav vsi božji otroci.
