Včasih slišimo, da je kakšen dojenček len, da se mu preprosto ne ljubi sesati. Ali pa zavrača dojenje. Za mater so to običajno zelo težke situacije. Zgodi se tudi, da marsikdo »krivdo« vali na mater, češ da je sama kriva, kaj pa toliko »komplicira«, »zahteva« od dojenčka, da je problem v njej … V resnici pa je upravičeno v hudi stiski, ker čuti, ve, da nekaj ni v redu.

Kako si običajno predstavljamo dojenje?

Večinama menimo, da je dojenje materino delo. Le ugotoviti mora, kdaj je čas za dojenje, dojenčka pristaviti k prsim, mu v usta dati bradavico in se prepričati, da je v pravilnem položaju za dojenje. Ko se dojenček nahrani, ga je treba odstaviti, podreti kupček in odložiti. (Za kakšne tri ure, haha.)

No, pravzaprav ni tako – res pa je takšno prepričanje še vedno globoko zasidrano in kaže, da ljudje žal ne razumejo dojenja, botruje pa tudi marsikateremu škodljivemu nasvetu.

Dojenčki o dojenju vedo več, kot si mislimo.

Ravno tako kot drugi sesalci se tudi človeški mladički rodijo z instinkti in veščinami, ki jih potrebujejo, da se lahko dojijo. Če ste kdaj opazovali novorojene mucke ali telička z mamo, ste videli, da so opremljeni z vsem, kar potrebujejo, da začnejo iskati hrano. Tudi dojenčki so.

Seveda imajo tudi matere prirojene veščine za dojenje, ki se lepo ujemajo z dojenčkovimi, vendar je dojenje vendarle priučena spretnost. V mnogih primerih spontano vse steče samo od sebe, ni pa pravilo.

Človeški mladički fizično niso tako močni in sposobni kot mladiči drugih sesalcev (teliček že v nekaj urah po rojstvu lahko hodi, medtem ko dojenčka do prvih korakov loči še kakšno leto, kar je velika razlika!), torej potrebujejo materino pomoč. Krava mora samo pri miru stati, da se teliček lahko prisesa, medtem ko moramo človeške mame storiti nekoliko več. Pa vendar morda ne toliko, kot si mislimo.

Popoln položaj za dojenje

Če bi vam nekdo podal vznemirjenega dojenčka, kaj bi storili? Ne da bi sploh pomislili, bi najbrž dojenčka v navpičnem položaju stisnili k sebi, tako da bi se vas dojenček dotikal s trebuščkom, medtem ko bi z eno roko podpirali ritko oziroma nogice, z drugo pa hrbet oziroma glavico. Ta naravni položaj za tolažbo je tudi idealen za to, da se dojenček začne dojiti.

Dojenček bi se verjetno najprej stisnil k vam, potem bi rahlo dvignil glavico ali jo nagnil nazaj, da bi se orientiral, kjer na materinem telesu je, in začel iskati prsi. Če bi se dojenček rad dojil, začne premikati glavico sem in tja proti prsim. Nekateri dojenčki se skorajda »vržejo« vstran ali pa očitno »iščejo« dojko.

S polaganjem v vodoravni položaj dojenčka zmedemo.

Nekateri strokovnjaki menijo, da jokajočega novorojenčka s tem, ko ga najprej dvignemo in potem namestimo vodoravno v naročje v položaj za dojenje, tako da je glavica pri dojki, nogice pa gledajo v nasprotno stran, dejansko zmedemo. Otročiček instinktivno pričakuje, da ga bomo držali navpično v položaju za tolažbo, da bo sam lahko našel pot do prsi. (Pri večjih, bolj izkušenih dojenčkih nas to ne skrbi preveč, saj obvladajo dojenje in jih ne moti, če jih pri dojenju takoj namestimo v vodoravni položaj.)

Kako pristaviti dojenčka?

Zadnja leta veliko pozornosti posvečamo položaju pri dojenju oz. pristavljanju na prsi. Zdravstveni strokovnjaki, svetovalke za dojenje in drugi uporabljajo vrsto tehnik, da bi materi pomagali pravilno pristaviti dojenčka na prsi. Pri nas je še vedno najbolj razširjeno prepričanje, da se dojenčka doji sede v položaju zibelke. Nekaterim mamicam dojenje leže ne gre, zato tudi ponoči dojijo sede, kar utegne biti izčrpavajoče in nevarno.

Danes ogromno strokovnjakov za dojenje matere spodbuja, naj dojijo v biološkem, sproščenem položaju, pri čemer je mati udobno nameščena in dobro podprta v polsedečem oziroma polležečem položaju, dojenček pa je v podobnem položaju kot pri kengurujčkanju.

Za dober začetek je idealen takšen položaj pri dojenju:

• Udobno se namestite naslonjeni nazaj.
• Dojenčka s trebuščkom položite na prsni koš.
• Naj dojenček najde dojko in se prisesa. Po potrebi mu pomagajte. Nekateri dojenčki ne potrebujejo pomoči, drugi pa veliko.

Ko se dojenček prisesa, se na bradavico pristavi od zgoraj, tako da bo po naravni poti dobro, globoko prisesan in mu bo bradavica segala dovolj v usta. (V drugih položajih, ko mati sedi pokonci, mora biti dojenček res dobro podprt in pravilno nameščen, da ne bo sesal samo bradavice.)

Takšnega položaja ni treba uporabljati za vedno, vendar je v prvih dneh idealen. Materi je udobno in lahko počiva, dojenček pa se ima priložnost dojiti in se na mamici počuti varno. Opisani (biološki) položaj pri dojenju je pogosto »čudežna« rešitev za nemirne dojenčke oziroma dojenčke s težavami pri dojenju.

Zdravilen kožni stik

Če dojenček zavrača dojenje, se jezi na prsih ali so problemi s pristavljanjem, sta bila z mamico ločena, ima za seboj travmatičen porod ali je bil deležen npr. tiščanja na dojko ali nasilnega hranjenja po steklenički, lahko poskusite golega dojenčka ali dojenčka samo v plenički čim več kengurujčkati na golem prsnem košu. Po izkušnjah sodeč kožni stik dojenčka umiri, reši oziroma prepreči ogromno težav pri dojenju, saj pri otroku veliko bolj kot katerikoli drug položaj zbuja prirojene instinkte po dojenju. Brez skrbi, dojenček se ne bo prehladil, saj ga greje materin prsni koš, seveda pa ga tudi pokrijete.

Odzivajte se na dojenčkove potrebe!

Pri vzpostavljanju dojenja je pomembno odzivanje na subtilne znake, da bi se dojenček dojil. Tako bo materino telo stimulirano za tvorjenje ustreznih količin in sestave mleka. Za razliko od mlečne formule, ki je vedno enaka, se sestava materinega mleka nenehno spreminja – na začetku podoja je drugačna kot na koncu, spreminja se tudi prek dneva itd. Materino mleko nima praznih kalorij, zato se po enem mesecu količina ne poveča kaj dosti – sestava pa se sproti prilagaja otrokovim potrebam. Materino mleko je vedno vodeno, saj vsebuje okoli 88 % vode, nikoli pa ne more biti premalo hranljivo ali kako drugače ne dovolj kakovostno. Glede na otrokovo starost in potrebe je vedno ravno pravšnje.

Sestava materinega mleka se spreminja pri vsakem dojenju, število podojev ni vedno enako – oboje je normalno. Prepogosto dojenje ne obstaja. Prsi niso nikoli do konca prazne. Čim večkrat dojenček učinkovito stimulira prsi, tem več mleka se tvori.

Kaj pa, če dojenček zavrača dojenje?

Včasih materam, ki imajo težave z dojenjem, rečejo, da je dojenček prelen ali da se pač noče dojiti. Nekaterim mamicam pa se zdi, da dojenček ne mara dojenja ali prsi ali da se preprosti noče dojiti ali – kar je najhuje, da jih dojenček zavrača.

Nič od tega ni res! Če dojenčku ponudite dojenje in se ne pristavi, to ni zato, ker bi bil len, ker se mu ne bi dalo ali ker vas ne bi maral. Dojenčki imajo prirojeno potrebo po dojenju, ki je za preživetje človeške vrste tako pomembno, da ga nikakor ne bi smeli razvrednotiti v nekaj, kar zmorejo samo »pridni« in dojenčki.

Dojenček, ki se »noče« dojiti, se ne more dojiti. Ne gre za to, da ne bi hotel. Hoče, z vsako celico ve, da mora najti prsi in dobiti mleko.

Zakaj se dojenček ne more dojiti?

Za težave pri dojenju po porodu so vzroki so lahko naslednji:

• Na dojenčkovo sposobnost, da najde prsi, se prisesa ter usklajeno diha, sesa in požira, lahko vplivajo zdravila, ki jih je mamica dobivala med porodom. Čeprav je dojenje preprosto, pa od dojenčka zahteva nekaj kompleksnih sposobnosti.
• Morda je imel dojenček nekaj negativnih izkušenj in se poskuša zaščititi, npr. aspiracija ust in dihalnih poti ob porodu je bila lahko tako travmatična, da se izogiba odpiranju ust. Ali pa mu je v položaju za dojenje nekdo potiskal glavico (morda še bolečo od poroda) v prsi in ga je preprosto strah, da se bo ponovilo.
• Ali pa se je naučil nečesa drugega. Morda je bil prvič, ali nekajkrat po rojstvu nahranjen po steklenički. Hitro je ugotovil, da iz tistih trdih plastičnih stvari pride hrana in sedaj ob lakoti pričakuje tisto – vi pa mu ponujate mehko, toplo dojko z manjšo, mehkejšo bradavico. Gotovo se mu zdi prijetno, vendar ne ve, da je lahko tudi vir hrane. Poleg tega je cucelj ali duda za otrokova usta izredno močan dražljaj, ki »povozi« naravni dražljaj materinih prsi.
• Mogoče dojenčku dojenje otežujejo fizične težave. Nekateri dojenčki ne morejo učinkovito premikati jezička (lahko je priraščen); ali pa ga nekaj boli oziroma ima zaradi poroda lahko zakrčene določene mišice. Ti dojenčki potrebujejo pomoč in potrpežljivost pri odpravljanju težav, da se potem lahko uspešno dojijo.

Vaš dojenček vas že od samega začetka pozna in ima rad.

Pogovarjajte se z njim, pa čeprav bo v sobi slišal tudi druge glasove in obrnil se bo proti vam. Če bi na blazinico iztisnili malce mleka, bo glavico obrnil proti znanemu vonju vašega mleka, namesto proti blazinici, napojeni z mlekom druge matere.

Dojenčki se želijo dojiti.

Naloga ljudi, ki pomagajo pri dojenju, je, da dojenje steče, ne pa, da kritizirajo dojenčka ali vas. Dojenček dela vse, kar je v njegovi moči, in vi tudi. Zaupajte dojenčku, zaupajte sebi! Včasih pridejo časi, ko potrebujemo dodatno pomoč in podporo, vendar z dojenčkom o dojenju že sedaj oba vesta veliko.

Članek je večinoma povzet po: https://www.llli.org/what-your-baby-knows-about-breastfeeding/

V Sloveniji se po podporo in pomoč pri dojenju lahko obrnete tudi na: La Leche League Slovenija Društvo svetovalcev za dojenje in laktacijo Slovenije

Morda bi vas zanimalo tudi: Najboljši položaj za dojenje Zavračanje dojenja Kako pravilno pristaviti dojenčka? Kdaj zamenjati stran pri dojenju? Leni dojenčki ne obstajajo Koliko materinega mleka popije novorojenček? Dojenje v prvih 24 urah – 10 napak, ki se jim lahko izognete